Oaklandska zasedba Machine Head zadnje desetletje uživa kar lep sloves na metal sceni. Kljub temu so bili večkrat kritizirani, ker so se preveč ravnali po trendih. Tu je predvsem potrebno omeniti nu metalsko obdobje skupine, ki je na srečo trajalo le dva albuma (Burning Red in Supercharger). Leta 2003 so se Machine Head vrnili z metalskim albumom Through The Ashes Of Empires, ki je povrnil zaupanje v skupino, v samo zasedbo pa je prišel bivši sodelavec Robba Flynna, Phil Demmel, s katerim je igral v thrash metal zasedbi Vio-Lence. A Machine Head so veliki bum doživeli z albumom The Blackening (2007), ki je samo kvaliteto glasbe dvignil na precej višji nivo. Same skladbe so postale daljše, bolj epske, dodelane in še bi se dalo naštevati. Podobnemu vzorcu je sledil album Unto The Locust, ki sicer ni požel takšnega uspeha, a še vedno je skupina pridobivala na občinstvu, opravila pa je lepo število headlinerskih turnej, ravno tako so bili na marsikaterem festivalu glavni akter. Med drugim tudi na Metalcampu 2012.
Pred samim ustvarjalnim procesom za album Bloodstone & Diamonds so Machine Head bili v manjši krizi. Zaradi mnogih nestrinjanj so se morali raziti z originalnim basistom Adamom Ducejem, katerega je zamenjal mladi Jared MacEachern. Sledil je tudi odhod iz založbe Roadrunner Records, pri kateri so bili od samega začetka. Iskanje založbe sicer ni dolgo trajalo, namreč priznane skupine se hitro ustalijo na kakšni veliki založbi. In seveda so tudi Machine Head padli pod okrilje trenutno največje metal založbe Nuclear Blast. Za tem se je seveda porajalo vprašanje, če bo skupina mogoče pod kakšnim pritiskom založbe, da bo delala krajše skladbe, s čimer bi lahko pridobili še večjo občinstvo.
In zgodilo se je, da Machine Head tokrat res niso udarili še z enim albumom, ki bi vseboval 10 minutne skladbe z nešteto riffi. Vendar tu bi bilo težko trditi, da je bil to ukaz založbe, Machine Head bi se namreč začeli precej ponavljati, če bi naredili še en album, ki bi bil podoben prejšnjima dvema izdelkoma. Gledano na celoto se sam stil skupine ni spremenil. V eni uri in deset minut se zvrsti polno udarnih thrash in groove metalskih riffov, tudi kakšen hardcorovski prijem ne manjka, in polno emocionalnih predelov, pri katerih izstopa Flynnov spevni vokal.
Da so Machine Head ubrali malce drugačno pot, je razvidno že v prvi skladbi Now We Die, ki po kratkem godalnem uvodu udari z močnimi kitarami in udarno ritem sekcijo v tipični MH maniri. Poprej so namreč MH poudarjali dolge uvode, s katerimi so želeli doseči neko epskost skladbe, kar je seveda uspelo, a tudi Now We Die je v zelo kratkem času postal hit, ki ga bo občinstvo z veseljem sprejelo na koncertih. Za tem ponudijo thrashersko Killers & Kings, ki je pisana na kožo bolj starim oboževalcem. Sam koncept albuma je osnovan podobno kot prejšnji albumi, a tokrat s krajšimi skladbami. Poslušalec je deležen hitrih skladb ter tudi počasnejših, kjer skupina poudarja groove. Seveda pa MH niso pozabili na vse tiste spevne sing a long refrene, ki so že od nekdaj stalnica.
Skozi večkratno poslušanje se pojavi občutek, da so MH naredili predolg album, namreč nekatere skladbe delujejo razvlečene, lahko bi govorili tudi o fillerjih. Sprva lahko izpostavimo Beneath The Silt, kjer Flynn uporabi malce preveč cvileč vokal, a groove riffi in Demmelova solaža slab začetni vtis hitro popravijo. Bolj se zatakne pri skladbi Game Over, ki deluje kot skladba z albuma Supercharger na steroidih. Kitare, sploh pa vokal, se namreč preveč spogledujejo z nu metalom, ki že dolgo ni trend. Še bolj se zatakne pri skladbi Damage Inside, ki se začne kot a cappella, ki se je kasneje pridruži solo kitara. A če je ta skladba potrebna na tem albumu, je precej vprašljivo.
Bloodstone & Diamonds ima vsekakor veliko zanimivosti, kot je recimo Night Of Long Knives, ki govori o pobojih Charlesa Mansona ali pa ekonomsko kritična In Comes The Flood, (ki vsebuje tudi predel patriotske skladbe America the Beautiful), kjer Flynn z raznimi psovkami kritizira pohlepne bančnike in poziva Ameriko k uporu. Da je sama skladba doseže svojo epskost, so zato prisotna še godala, ki odlično sovpadajo z melodijami in vokali. Za In Comes The Flood bi lahko rekli, da je skorajšnji vrhunec albuma.
Še ena izmed zanimivosti je skladba Sail Into The Black, ki se sicer razvija počasi, a v času razvijanja skladbe MH dajo vedeti, da so malce tudi eksperimentirali. Sail Into The Black s klaviaturami, godali in Flynnovim umirjenim vokalom daje vtis srhljivosti in izjemne atmosfere, ki doseže vrhunec z udarnostjo in odlično Demmelovo solažo.
Album se zaključi dokaj obetavno. Po inštrumentalni skladbi Imaginal Cells, ki vsebuje govor v stilu skladbe Real Eyes, Realize, Real Lies z albuma Burn My Eyes, Machine Head zaključijo s skladbo Take Me Through The Fire, ki napram prejšnjim zaključkom na prejšnjih treh albumih ni tako pompozna, temveč gre zgolj za precej tipično skladbo brez pretiranih posebnosti.
Vsekakor je treba potrditi, da se je skupina ponovno izkazala. Na nekaterih skladbah je več kot očitno, da so vložili veliko truda. Tudi sama forma skupine ne peša. Vokal Robba Flynna deluje še vedno jezno, edino spevni vokal ima na trenutke malce hripav. Same kitare dvojca Flynn in Demmel so nedvomno izstopajoč dejavnik. Demmel pa mnogokrat preseneti z izjemnim soliranjem, ki je prepoznavno in domiselno. Bobnar Dave McClain je svoj set bobnov povečal, a njegov stil se s tem ni spremenil. McClain vsekakor ni šibka točka, ima smisel za groove, domiselne prehode, nedvomno pa še vedno zna zapolniti vsako potencialno luknjo. Malce šibkejša točka je basist Jared MacEachern, ki nekako služi le kot podpornik kitaram. Resda se ga sliši, a da bi ponudil kakšno izstopajočo linijo pa žal ni moč slišati.
Kar se tiče produkcije pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da gre za precej masivno zadevo, pri kateri so sodelovali Juan Urteaga, Colin Richardson in tudi Andy Sneap. Temu primeren, je kot je za MH znano, močan zvok, ki si ga ne more privoščiti ravno vsaka skupini kljub vsej poplavi spoliranih skupin.
Z osmim albumom so Machine Head dokazali, da jim ne pojenjajo moči. Pri pisanju skladb imajo še vedno nekaj domišljije, le na momente se zna malce zatakniti, kar se v kaže v kakšnem fillerju. Oboževalci bodo ta album nedvomno sprejeli, ker bodo dobili močan izdelek s polno emocionalnega pridiha.
na vrh