Hensley, Ken: Blood On The Highway

Legendarni Ken Hensley, nekdanji klaviaturist in tvorec izvorne magije Uriah Heep, se vrača z avtobiografsko rock opero "Blood On The Highway". Album je zastavljen kot ambiciozen izdelek, v obliki nekakšne rock opere, ki predstavlja nostalgičen pogled nazaj v njegovo dotedanjo glasbeno kariero. Obenem gre , kot je že nekako ustaljeno na njegovih zadnjih albumih, za še eno izganjanje nekaterih preteklih osebnih demonov, ki jih na njegovi poti ni primanjkovalo in kateri bi ga svoje čase skoraj pogubili. "Blood On The Highway" je torej poglobljen avtobiografski izlet skozi njegovo glasbeno kariero; od prvih začetkov in časov največjega zmagoslavja ter ekscesov z Uriah Heep v 70-ih, ko se je naokoli sprehajal s hlačami na zvonec, krznenimi plašči, se zabaval z grupijkami in za artistični navdih posegal po "belem prahu", katerega se je kasneje uspel uspešno odvaditi, do njegove samostojne kariere, ko je postal "na novo rojeni kristjan" in svojo glasbo posvetil predvsem izražanju novih osebnih prepričanj. Večina skladb se lirično vrti okoli njegovih poklicnih vzponov in padcev, v prvem delu predvsem okrog številnih rockovskih ekscesov in svetlejših poglavij iz časov pri Uriah Heep pa tudi obujanja spominov na njegova manj srečna, veliko prezgodaj umrla pajdaša iz časov Uriah Heep, nepozabnega pevca Davida Byrona (umrl leta 1985 zaradi alkoholizma), odličnega interpreteta Hensleyevih del, in genialnega basista ter prijatelja Garya Thaina (umrl leta 1975 zaradi prevelikega odmerka mamil). Skladbe v zadnjem delu predstavljajo njegovo rehabilitacijo od ekscesnega življenja in trezen pogled nazaj skozi oči zrelega glasbenika zapisanega samostojni karieri.

Čeprav zna tudi sam še vedno (razmeroma) zelo solidno peti, je za potrebe albuma okoli sebe zbral vrsto prestižnih in uveljavljenih pevcev iz sveta klasičnega rocka, po večini svojih starih znancev s katerimi je v preteklosti že veliko sodeloval in jim zato lahko popolnoma zaupal pri realizaciji svoje glasbene vizije; neuničljivega volka Johna Lawtona (ex-Asterix, Lucifer's Friend, Uriah Heep, Rebel, ZAR, solo), Glenna Hughesa (ex-Trapeze, Deep Purple, Hughes-Thrall, Black Sabbath, solo), bolj znanega kot "the vocie of rock" in katerega ni potrebno posebej predstavljati ter Norvežana Jorna Landeja (ex-Ark, Beyond Twilight, The Snakes, Masterplan, Brazen Abbot, solo), katerega izbor je prav tako nadvse posrečen saj gre po mojem za enega najboljših rock pevcev mlajše generacije. Ravno ta raznovrsten izbor odličnih pevcev je glavni čar tega albuma, ki bi bil brez tega gotovo izjemno, izjemno povprečen izdelek.

V glasbenem pogledu album ne predstavlja kake težnje po odkrivanju česa novega, kar v bistvu tudi ni noben pričakoval od glasbenika, ki se je artistično nehal razvijati s koncem 70-ih. Ken se ves čad drži ustaljenih, prepoznavnih vzorcev svoje glasbene kariere, ki temeljijo predvsem na njegovi sočni uporabi klaviatur (zlasti hammondk) s to izjemno, da imajo številna dela na albumu občuten pridih 70ih. To pa je tisti glavni vzrok, da bo album všeč večini izmed ljubiteljev Uriah Heep in njegove solo kariere. V grobem gre torej za tisti klasični melodični rock s ščepcem AORa, katerega se poslužuje že večino svoje solistične kariere.

V prvem delu se srečamo s skladbami, ki predstavljajo njegova "divja" leta. Uvodni, optimistično naravnani "This Is Just The Beginning", v odlični Jornovi vokalni izvedbi, je soliden začetek v Kenovo povest o uresničitvi sanj. Nato nas Jorn in Ken usmerita na s Heepovskim vzdušjem začinjeno "We're On Our Way", ki vsebuje klasično podlago hammondk, kitarskih rifov in vokalnih harmonij in kot taka zbuja nostalgijo. Vseeno ne vem zakaj je bila potrebna uporaba motivov nekaterih preteklih Heep klasik kot sta "July Morning" in "Free Me", čeprav opazno pripomoreta k vzdušju. Naslovno delo se po vzdušju poda v temačnejše sfere, natančneje v dvolični svet poslovne plati rockovskega življenja. Na albumu se nahajata tudi dve povezovalni deli imenovani "Doom", ki predstavljata Kenov prehod od Uriah Heep proti 80im, solo karieri in osebnostnem pretresu. Lawton se prvič prestavi na solidni "It Won't Last", enem izmed boljših del na albumu in trenutku ko se je Ken zavedel, da njegova pot z Uriah Heep ne bo večna. Žal pa bo poznavalec hitro ugotovil, da je to delo že izšlo na "Running Blind" (2002) in čeprav je ta verzija opazno izboljšana je neverjetno prozorno, da Ken na tako cenen način prodaja staro robo. To pa ni edina šibka stran albuma, ki ga razen konstantne uporabe starih motivov in dveh na novo odigranih skladb pesti kar nekaj ne preveč navdahnjenih trenutkov. S "Think Twice", ki je precej klišejska in osladna pop balada v vokalni izvedbi Eve Gallagher je Ken neuspešno želel predstaviti nekaj novega, kar je na koncu izpadlo kot najslabši trenutek albuma. Na nič kaj bolj navdahnjeni baladi "There Comes A Time" se Ken predstavi tudi na vokalu in klavirju. Žalostno je občutiti, kako je njegov glas izgubil večino nekdanjega žara. V drugem delu izstopa odlična "Okay (This House Is Down)", ki spet vsebuje Heepovski pridih. Gromoviti Jornov vokal, dobra pasaža na kitari in tenkočutna plast hammondk poskrbijo za energično zakusko. Tako kot je to v vseh pravljicah o uspehu, se tudi v Kenovi življenjski zgodbi stvari na koncu dobro odvijejo. Končna skladba "The Last Dance" s Hughesom na vokalu in majhnim orkestrom je resda najboljše delo na albumu, a kaj ko gre za še eno, opazno izboljšano predelavo njegove solo klasike z istoimenskega albuma iz leta 2003. Ken in Glenn sta kljub temu uspela ustvariti odlično medsebojno kemijo in tako album zaključiti na veličastni noti. To nekoliko popravi dejstvo, da gre za izpovedi že pošteno utrujenega glasbenega čarodeja, ki je usihajoči artistični navdih spretno zakril v prepoznavne in priljubljene motive njegove glasbene poti.

Čeprav je "Blood On The Highway" najboljši od Kenovih izdelkov, ki so izšli v zadnjih desetih letih njegove kariere, predvsem po zaslugi dobre uporabe vseh pevskih mojstrov in sapice tiste izvorne Heep magije, ki od časa do časa zapiha znotraj posameznih del, večina le teh izpade vse preveč oguljeno in že slišano. Številni motivi na albumu so že tako obrabljeni kot, da bi bilo to že skoraj namerno. Ken se ves čas poskuša skrivati za njimi in spretnimi predelavami preteklih del, kar ni najbolj pošteno do tistih, ki so mojstra cenili kot vir neskončne domišljije in tistega glasbenika, ki je znal tkati glasbene mostove med fikcijo in resničnim svetom. Kljub temu bo album gotovo v veselje tistim manj zahtevnim ljubiteljem Uriah Heep in njegove solo kariere, ki se radi predajajo nostaligiji preko tistih glasbenih elementov, ki so Kenovo kariero naredili tako uspešno. Če bo to slučajno (upam, da ne) njegov zadnji studijski izdelek bo gotovo predstavljal lep testament zaokrožene celote. Povest o Kenu Hensleyu pa bo ne glede na način njene uglasbitve brez dvoma ostala zapisana kot zgodba o uresničitvi sanj in zgodba o enem izmed najbolj talentiranih ter plodovitih piscev izpovedno mogočne glasbe .