Berserker so Siciljanci! Šef Alessandro Alioto (kitara, vokal) je skupino ustanovil že leta 1989, no prvenec pa je izšel šele konec leta 2007. Takoj bom povedal, da se ne boste zastonj trudili v branju, pričakujoč da gre zgolj še za en copy paiste italijanski hevy metal bend, to pot celotna stvar zveni zelo posrečeno in resnično.
Glede na letnik rojstva skupine, se močno čuti vpliv osemdesetih let. Najmanj zgrešiš, če rečeš, da se naslanjajo Berserker najbolj očitno na izročilo N.W.O.B.H.M. (produkcija, solaže, kitarske fraze) in to tisto bolj obskurno različico (Cloven Hoof, Tokyo Blade, itd…). Vokal je zamolkel, kvalitativno ne dosega kdo ve kakšne posebno zavidljive izvedbe, a prav ta rahlo počen, nosljat vokal, jemlje glasbi sicer standardni sladkor, ki se venomer vsipa v prevelikih količinah italijanskim bendom v produkcijah. V produkciji zveni prav nesramno odrezavo in umazano. Glasba je divji galop, z odličnim surovo živim dotikom. Dodajte prototipu N.W.O.B.H.M. skupine osemdesetih malo divje energije dobrih starih Under Jolly Roger era Running Wild, vdahnite mu ščepec vročega ameriškega speed metal strupa Omen, temačnega pompa Manilla Road in pred vami so Berserker.
Čuti se, da so skladbe nastajale dalj časa. Posedujejo izdelano zložene motive, prežete z odličnim "preprostim" triprstnim hammeringom položenim preko preprosto okostenelih kitarskih fraz, ki stojijo na divjem double foot bas pedal galopu bobnov. Ritmičnih obratov je ravno prav, da ti skozi zasuke vzdušij ustvarjajo vseskozi ta album dinamičen in privlačen. Stvar ne komplicirajo in jo v pravšnji meri razburkajo.
To pot nerodno jemanje angleških verzov, ki se seveda sem in tja slišno pojavlja tudi pri Berserker, ne moti, saj kot že rečeno, vokal bruha zahtevano mero jeze in gneva. Morda nekaj več nerodnosti seva v jemanju angleščine skladba Walkiries, ostalo pa človek neboleče prenese. Pustimo ob strani opevanje pravljičnih vojnih viher in naivno naslovnico. Album je vseskozi privlačen, skladbe motivsko raznolike, z izdelanimi osnovnimi kitarskimi frazami, prilegajočim se vokalom, navito voluminozno bas linijo in kompaktnim delom bobnov. Možje se dotikajo tudi keltskih vložkov in dodatno prilivajo olje na ogenj kar se razpihovanja epske bombastičnosti tiče. Moteča je edino folklorna Blood of the Warriors and Icy Look of Death, ker je pač silno klišejska kar se osnovne melodije napeva tiče, skratka koračnica v čast poslednjega boja hrabrega vojščaka iz katerega se nikdar več ne bo vrnil, s prevečkrat slišano frazo. Zaključek albuma je visoko ambientalen s koračnico satanskega marša Marching To The Glory… (part I.) in ...In The Glory You Will Die! (part II.). Epsko! Manilla Road križano s kožederci Manowar - seveda iz njihovih bolj resnih časov, odvoženo na N.W.O.B.H.M. osnovi.
"Blood Of Warriors" je album, ki izvedbeno prepričljivo seka in zagotavlja doseganje nadpovprečnih standardov za italijanski heavy metal. Drži se okostenelih eighties šablon, ne prinaša prav ničesar novega, a skozi izvedbo in produkcijo se čutijo to pot "jajca", lastne ideje, pridnost skupine v okraševanju skladb s kitarskimi harmonijami, fluidnimi pasažami, ki ležijo v kompatibilnem redosledju. V bodoče še nekaj več pozornosti pri pravilnem petju angleščine, nekaj več kontrole pri iskanju ravnovesja med instrumenti v produkciji ter fantje! Nikar ne izdajte naslednjega albuma prej, kot šele čez tri leta. Tistim, ki so vam všeč recimo italijanski power vojščaki Domine, preizkusite obvezno Berserker.
na vrh