Če so to storili Iron Maiden, Judas Priest, zakaj torej ne bi Accept? Dirkschneider je storil napako, ker je zavrnil sodelovanje s kolegi. Nemara mu je trenutno vse super, a na srednji rok v prihodnosti, bo definitivno obžaloval svojo potezo. Accept imajo torej novega vriskača.
Novi pevec Mark Tornillo, ki je pridrvel iz ameriške zasedbe TT Quick (v celofan zavita skovanka za vroče žensko oprsje), ni Udo Dirsckhneider. Vsekakor pa je sprejemljiva njegova barva glasu, ki združuje seveda v sebi nekaj Dirkschneiderja, nekaj Bona Scotta (recimo New World Comin'). Vendar njegova barva ni tako izrazito grlena kot Dirkschneiderjeva. Od tod lahko takoj sklepamo in zaključimo, da Tornillo vnaša v tem oziru več melodičnosti k novim Accept. Baladna Kill The Pain, kjer Tornillo uporablja čist vokal, vleče v barvi bliže Ralfu Scheppersu (Primal Fear), kot Dirkschneiderju, katerega čist vokal je definiran, kot popolni unikat. In to je v tej luči za nove Accept manj priporočljivo. Tornillov vokal torej ni vokal Uda Dirkscheniderja, hkrati s tem pa ne poseduje toliko prepoznavne karizme, zato ga je lažje primerjati z drugimi vokali. Še več. Na točkah grlenih zaključkov potegne občasno na petje Savatage šefa Jona Olive (npr. začetni del naslovne skladbe). Po drugi plati pa poseduje Tornillo večjo vokalno variabilnost in seže lahko s svojim glasom do ekstremnih višavij, kjer brez težav ohranja razvito vokalno moč. Precej bolj prepričljiv je tudi, ko je treba prenesti to moč iz srednjih v višje in najvišje lege, ko ga primerjamo z Dirkschneiderjem . Torej tehnično bolj izpopolnjen, a z manj karizme, ne pa nujno tudi manj privlačnosti (odvisno od kriterijev in percepcije posameznega poslušalca).
Vendar ostaja ob vseh dobrotah, ki jih prinaša Tornillo na "Blood Of The Nations", kruto dejstvo, da je Udo pač Udo. Vse to smo smo namreč že doživeli leta 1996, ko so Priest vpoklicali na pomoč Tima "Ripperja" Owensa, pa jim potem bili hvaležni, da je v zasedbi znova Halford, čeprav velja Ripperjev vokal še danes za enega najboljših vokalov v heavy metal glasbi.
Ne glede na to, da na albumu torej ne poje Dirkschneider, so Accept s Tornillom ohranili glasbeno prepoznavnost, ki jo definirajo zaščitne znamke preteklih dejanj in zato se ne bojte. "Balls To The Wall" energija vam bo na "Blood Of The Nations" zelo domačna! Skladbe kot je otvoritvena Beat The Bastards, Time Machine ali Rolling Thunder v drugi polovici albuma, učinkujejo na prvo žogo prevzetno, prvinsko Acceptovsko in Tornillov vokal se v takšnih trenutkih odlično znajde.
Kar se Tornilla tiče, govorimo torej o še enem vokalnem kameleonu, ki lahko vozi vokalne linije in oživlja zahtevana razpoloženjska stanja "po naročilu" šefov. Takšni kameleoni so sicer navadno potisnjeni v nehvaležno vlogo legionarjev, povpraševanje po njih pa je v novi dobi ponovnih združitev še kako veliko. Najbolj slaven med njimi je seveda enkratni Tim "Ripper" Owens, sorodnosti razvoja glasbenih karier, pa ni težko najti tudi z možakarjema, kot sta denimo Joe Comeau (ex Liege Lord, ex Overkill, ex Annihilator) ali Steve "Zetro" Souza (ex Exodus). Ko se že ubadamo s pevci novega Accept albuma, pa dodajam brez kančka šale, da bi se ta material odlično prilegel pristopu petja Milanu "Dr. Evil" Krušiču - pevcu ponovno lomastečih slovenskih metal dinozavrov Lene kosti.
Skladbe so vse po vrsti v produkciji strupeno navite. Andy Sneap je ime grešnika! Riffovsko razbeljenost s podčrtajem prave, kot britev ostre živosti, kontrastno razširja v zvočni sliki trgajoča bas linija ter neukročeno kotaljenje bobnarske parne lokomotive (Shades Of Death je primer enkratne kombinacije črnega vzdušja in epske zabeljenosti). Tornillo ni tako izpostavljen v miksu zvočne slike, kot bi pričakovali (glede na pretekla izkustva z Accept albumi), a to so novi časi za nove Accept. Njegov vokal je kompatibilno oblečen v intenzivno riffovsko vožnjo relacije Frank/Hoffman, končni občutek pa je na moč prevzeten, saj je album hudičevo nabrit kot se za heavy metal v letu 2010 zahteva, ob tem pa ne skriva močnega dometa živosti!
Ne glede na to, da smo na "Blood Of The Nations" "izgubili" Uda, pa smo po drugi plati dobili nazaj na Accept krov kitarista Franka Hermana. Po tem kar ponujajo novi Accept, lahko potrdim, da je to prava terna na loteriji. Magija med obema kitaristoma funkcionira, kot v najboljših časih njune medsebojne kolaboracije klasičnih Accept albumov. Fanta se navdahnjeno navezujeta drug na drugega. Dialog kitaristov se ne prekinja, pač pa napletata oba izreden idejni niz, ki v kompatibilnosti, dorečeni formi kompaktnosti komponiranja, podajanju melodičnosti in izpostavljanju udarnosti, potrjuje, da sta oba možakarja našla v studiu odlično delavno kemijo in da sta bila tokrat še posebej kreativno razpoložena. To potrjujejo srednji deli, kjer zabelita odlično soliranje z mnogoterimi pasažami. Te pasaže seveda posedujejo klasično zaščitno znamko epske-himničnosti. Od prve skladbe Beat The Bastards, do zadnje Buckett Full Of Hate, je pridružen znameniti občutek, ki ga daje "nehote" prevzeti (a za Accept izrazoslovje nujno potrebni) rusko melanholični melos okrasnih pasaž (tudi v tercetih). Poleg tega je z nami tudi tipičnost dodajanja "vzklikov tolp", kot tudi nižje donečih in harmoniziranih moških napevov, ki mestoma hvaležno poglabljajo ta moment ruskega melosa. To je nekaj kar je Dirkschenider že davno tega prenesel na vse svoje izdelke z zasedbo U.D.O. Skratka, še ena tipična Accept karakteristika, ki nikakor ne sme manjkati. In na "Blood Of The Nations" je poudarjena v izobilju.
Fantje so v riffih preprosti, brcajo na prvo žogo in niti za hip ne komplicirajo. Skladb je za tako preprost pristop, kot je značilen za pisanje Accept metala, na albumu "na prvo oko" daleč preveč. Prav tako je ob prvem površnem pogledu lahko zastrašujoča opazka, da so skladbe predolge. A na veliko presenečenje se ta album, ki premore za Accept debelih 73. minut glasbe, odvrti z izjemno pretočnostjo. Skladbe so v jasno izraženem Accept kalupu, zahvaljujoč kreativnemu navdihu in posledično, več kot uspešni kapitalizaciji prirojenih talentov obeh kitaristov dovolj razgibane, da posedujejo izredno dinamičnost, nalezljiv drama teater kreacije razpoloženjskega stanja, ki poslušalca ne "ohlaja" skozi album, mu ne daje občutka, da mu novi Accept kradejo čas "z replikacijo že izraženih fraz" in zato teh 73. minut na veliko veselje, še zdaleč ne dolgočasi!
Skladbe delujejo nemško! So nepopustljive, grizejo naravnost in brez taktiziranja. Udarjajo na vse ali nič. Bolj pristno od takšnega pristopa v heavy metalu spočetega v Nemčiji , ne gre. Tudi po treh dekadah. Neverjetno. Seveda je k tako navdahnjenemu albumu doprinesla dolga pavza v kateri se je nabralo ogromno neizkoriščenih, a odličnih riffov. Obenem pa je treba imeti v mislih to, da bi nova združitev skupine brez enkratnega Hermana Franka, postavila pod vprašaj "dosledno izpolnjevanje" zapovedi kultne zapuščine Accept za novo dobo! Naslov albuma, naslovnica albuma in besedila so Acceptovska. Brez smisla za estetiko seveda. Accept metal tega ne potrebuje, niti ne išče. Po naslovu sodeč, pa nosi proti-vojno sporočilo.
Sveta stara šola metal pionirstva in najboljših trenutkov zgodovine evro heavy metala, živi torej v novih časih brez razjed rje, brez občutka "avto-repliciranja" ter brez kančka iztrošenosti. Manifestira se navdahnjeno, unikatno, jekleno povampirjeno preko vseh meja ter željno nove krvi in zmag. Kar se fantov samih tiče so dosegli nov avtorsko izrazni optimum, kar pa se tiče kritične javnosti, je bila to osnovna zahteva do skupine. "Blood Of The Nations" je album, ki ga boste zapopadli vsi ljubitelji preprosto definiranega, izvorno zasnovanega heavy metala, najbolj pa mu bodo hvaležni vsi Accept fani (čeprav si bodo globoko pod kožo vedno želeli Dirkschneiderja na vokalu), saj so Accept brez Dirkschneiderja izvlekli z novim studijskim manifestom svoj Accept standard, ki brez dlake na jeziku ponosno stoji ob boku zlatega Accept opusa osemdesetih let.
na vrh