Aaaaaaaa!!!! To je norija. Očitno so začeli v ZDA končno brcati znova bendi tako kot se šika! Metal dobiva danes popolnoma nove dimenzije ob skupinah, kot so The Mars Volta, Opeth ali Mastodon. Kvartet iz Atlante nadgrajuje s tretjim albumom "Blood Mountain" svoj dosedanji opus ekstremnih glasbenih prvin. Mastodon predstavljajo nekakšen nov začetek, neke nove veje. Kot je to bila npr. Metallica leta 1986 s svojo pojavo. Unikat svojega časa! Mastodon kombinirajo "sludge" New Orleansa (Crowbar, Eyehatedgod), melodičnost klasičnih metal prvin, z intrinzičnostjo death metala to pa je odeto v prvovrstno obleko nepredvidljivosti velikanov progresivnega rocka iz sedemdesetih (Rush, King Crimson). Že prvenec iz leta 2002 "Remission", so ljubitelji dobre glasbe razgrabili. Tu je tretji album in nadejamo se lahko, da smo na pragu eksplozije velikega novega vala ekstremne glasbe, ki pa je projecirana skozi neskončno privlačno vseobsegajočo prizmo svobodnajškega eksperimentiranja.
Album je izšel namreč pri založbi Warner Bros kar je velikega pomena. Če začnejo velike založbe forsirati in podpirati prave skupine, pomeni da se tudi časi pravi rock glasbi jasnijo. Tako se je to zgodilo tudi 20 let nazaj, ko so izdali Warner Bros album Metallicae "Master Of Puppets" in "Reign In Blood" skupine Slayer. Kolikor je skupina navdahnjena nad brutalnostjo in agresijo death metal note in thrashy riffinga, pa so najbolj privlačne prvine ravno tiste, ki nadgrajujejo omenjeno osnovo z vnosom nepredvidljivosti in subtilnosti preko elementov eksperimentiranja na najbolj odštekan progresivni način!
Kar privlači ljudi v metal, so seveda fantazijsko obarvana besedila in tematike plošč, ki se ukvarjajo z onostranstvom ter zlasti okultizmi. Mističnost je nekaj kar Mastodon zelo dobro poznajo. Izbrali so idealen koncept, k lastni glasbeni mnogo plastnosti. Zgodba se vrti okrog glavnega junaka, ki mora zlesti na vrh žive gore, da bi se dokopal do kristalne lobanje in dosegel razsvetlitev. Na poti se junak sooča z raznoraznimi strahovi in pošastmi! Tu so speči velikani, ennookec z imenom Cysquatch, pol drevesa pol ljudje, ledeni bog, kateri je upodobljen na naslovnici albuma, tu pa so še vse ostale najbolj vznemirljive kreature človeške domišljije,… Metaforično lahko album predstavlja osebno purfikacijo ali iskanje uspeha skupine, ki pleza na vrh gore (Warner Bros), vrh pa predstavlja komercialen in artistični uspeh, slednji v plasiranju nove žanrske glasbene veje. Torej vse te pošasti predstavljajo osebne strahove vsakdanjika, ki jih je treba premagati in ko dosežeš stanje sprejemanja vsega kar te obdaja (kristalna lobanja), si pripravljen na razsvetlitev. Dovolj sanjanja! Gremo nazaj v kruti svet logičen empirike zahodne družbe. "Blood Mountain" sledi zemeljskemu elementu, ki je njegov glavni motiv in vodilo. Če se še spominjate, je prvenec "Remission" sledil ognjenemu elementu, drugi album "Leviathan" (2004), insipriran preko dogodivščin belega kita Moby Dicka, pa vodnemu elementu.
Glasbeno četverec še nikdar ni dosegel take enotnosti v koherenci izvedbe lastnega materiala. In vendar pazijo Mastodon, da njihove tehnično vrhunske spretnosti obvladovanja glasbenih orodij in orožij, nikdar ne prevesijo tehtnice sebi v prid, tako da bi to kakorkoli škodovalo posebnosti, sočnosti, usodni privlačnosti demonskega šarma in glasbeni globini ter visoko atmosferični subtilnosti, ki je plod čvrstega enotnega fokusa kvarteta. Basist Troy Sanders in kitarist Brent Hinds, sta oblikovala izreden vokalni duet, ki leži uravnovešeno med ekstremnim vreščanjem in enigmatično melodijo. Glasbe ni mogoč opredeliti! Delo kitar vnaša elemente ekstremnega metala! Thrash riffing drive, dooom/stoner riffi (Sleeping Giants!), tu je vse lepo ovito v hardcore disonanco, kraljujejo pa tudi tipični ritmični tempi, ki jih srečamo v "death" metal skupinah (Hand Of Stone). Bobnanje Branna Dailorja, daje skupini tisto dimenzijo, da kvartet lahko igra pravzaprav vse kar se mu zahoče. Tako se prikradejo v Mastodon izraz skozi eksperimentiranje tudi zametki jazz glasbe. Bobnanje je brezhibno navdušujoče in poslušalec samo šokirano zija, kako letijo rollingi iz vseh strani, nepredvidljivi obrati prehodvo in tempov, vpadi v kontraritme! Delovnega prostora je brezmejno na razpolago in Mastodon so pravi korenonožci, ki plujejo prilagodljivo kot ameba, v sleherni dimenziji skozi katero se odločijo potovati. trenutke, ko se fantje podajo v popoln inštrumental, deluje kot da vsakdo igra povsem drugo melodijo, a v seštevku gre za popolno dinamično zgibanko. Primer tega je shizoidno mentalno odpiljeni inštrumental Bladecatcher, kot bi Moderni King Crismon igrali Rush inštrumental YYZ v najbolj zlobni režiji
Album se sicer odpre z Wolf Is Loose in Crystal Skull, ki sta nabita s primitivno erupcijo thrash riffanja in hardocore disonance ter ščebetanja ekstremno naravnanih vreščečih vokalov, album tako poskoči že s prvim trenutkom upepeljujoče dinamično. Sledi Capilarian Forest, ki deluje kot bi igrali Mastodon med toni ali pa, da bi poslušal komad, tako da bi ga vrtel nazaj - veščine King Crimson, a spreobrnjeno zlovešče v brutalno sfero. Četrta skladba je Circle of The Cysquatch! Ta potuje skozi temačnost pogube, v kateri izstopa atmosferično povzdignjeni srednji del, nadgrajen z nasnetim vzorcem robotskega glasu enooke pošasti. Atmosfera narašča v nekakšnem občutku vselej prisotne groze in doseže tak vrhunec v Colony Of Birchmen, ki si jo dobesedno predstavljaš v živo, z vrhunskim refrenom, disjunktnimi kitarami, pravzaprav nezdružljivimi, ki pa ravno s tem šokirajo, ko ti pričarajo da je harmonija lahko tudi v disharmoniji. Pozorni bodite na nori zbor (Colony Of Birchmen) v refrenu, ki deluje kot bi vrinil zbor črnskih sužnjev v pogubljenje metalskega riffa. Grozljivost atmosferi na albumu nikakor ne popušča tui v nadaljevanju skozi grandiozni otvoritveni riff skladbe Hunters Of The Sky. Naprej je še nastavljena strupena norija This Mortal Soil, v kateri fantje izmenjajo 6. obratov tempa in to v nekaj manj kot v pičlih 5. minutah. Album zaključi Pendulous Skin, ki predstavlja nekakšno zaključno odrešitev, tleči žarek svetlobe na koncu tunela, sapica southern rocka, v sicer obskurnemu vzdušju, ki potrjuje prefinjenost in imeniten subtilen dotik, ki ga posedujejo Mastodon.
Z "Blood Mountain", so Mastodon ponudili tretji album zapovrstjo in dosežek, o kakršnem lahko skupine njihove starosti in mladostniškega staža le sanjajo. Gre za album, ki ne pozna omejitev in je fragmentiran vsaj na toliko koščkov, kot je očesc v multifascetnemu očesu žuželke! Warner Bros so dopustili skupini absolutno dominacijo nad lastno umetniško usmeritvijo, svobodo torej! "Blood Mountain" je nedvomno eden ustvarjalnih vrhuncev za letos, je nevarno diletantski album, kateri premika glasbena magnetna polja novim dimenzijam naproti in mu bo težko parirati! Album, ki ni za sleherna ušesa in album, ki nagrajuje poslušalca dolgo, dolgo časa. Počakajmo kaj bo prinesel čas in kaj pomeni "Blood Mountain" na glasbenem zemljevidu prihodnosti. Death so pokopani, a če bi bili živi, bi se nemara razvili naravnost v smer, ki jo ubirajo danes Mastodon. Smer brez smeri, ali smer vseh smeri! Album, po katerem komaj čakaš na izid novega Mastodon albuma.
na vrh