Če česa, potem dobrega in kvalitetnega thrasha na Slovenskem nikoli ni primanjkovalo, začenši s kultnim prvencem starih mačkov Sarcasm, Crematory. Kmalu so jim sledili jeseniški Game Over s kultnim Tiltom, pa prekmurski Železobeton, thrash pa je po prvem valu v zgodnjih devetdesetih spet zaživel s prihodom Negligence, ki so thrash ponesli v vsako slovensko vas. Sledili so Eruption, Thraw, Keller, Panikk in mnogi drugi, ki so vsak po svoje dopolnili mozaik slovenskega thrash metala. To nalogo so zelo dobro izpolnili tudi »slovenski Death Angel« Black Reaper, ki so v relativno kratkem času od svojega nastanka povili hvale vreden prvenec Blood Moon Rising.
Ne, Black Reaper ne zvenijo kot Death Angel, primerjava je na mestu zgolj zaradi mladosti, saj so tako kot Death Angel v času The Ultra-Violence tudi člani Black Reaper v zgodnjih najstniških letih. Žanrsko pa so prej kot Death Angel Primorci bližje bendom kot so Slayer, Kreator, Destruction in Exodus. Na Blood Moon Rising je torej nekoliko manj poudarka na melodiji in več na agresivnosti in surovosti. A fantje vendarle pričarajo nekaj čudovitih melodičnih trenutkov, ki poživijo sicer skorajda neprestani in hitro kotaleči se thrash napad. V primorsko thrash burjo tako potisne melodični uvod Moonrise, nato pa fantje poslušalca prepustijo v tri četrt ure dolgo nemilost orkanskih vetrov, ki jih pričara pestra rifaža, cupa-cupa bobni, surov vokal in thrashersko vratolomna hitrost.
Blood Moon Rising je v vseh svojih okvirih namreč popolnoma tipična thrash plošča, kar pa je hkrati tudi njena največja slabost. Po naslovnem komadu se namreč plošča vse do samega konca nadaljuje v zelo podobnem stilu in se zato posamezne skladbe zaradi medsebojno (pre)velike podobnosti dostikrat zlijejo ena v drugo. V aranžmajih in kompozicijah skladb manjka več raznolikosti, kar je pri thrashu, ki ne dopušča večjih odstopov od začrtane formule še toliko bolj pomembno. Black Reaper se na Blood Moon Rising nekoliko pretesno oklepajo plota in prevečkrat ponovijo en in isti prijem, kar je zaradi odsotnosti zapomnljivih refrenov (z nekaj zelo svetlimi izjemami!) še nekoliko bolj problematično. Prvenec thrash podmladka torej ni brez težav, kar pa ne pomeni, da ne gre za zelo dober izdelek. Kitarski dvojec Jure Kovač/Luka Bajič namreč poskrbi za pestro baražo rifov, melodij (Lost Souls) in klasičnih thrash solaž, ki ušesa lepo pobožajo, bobni Patrika Bajiča so pestri, cupa-cupa ritme pa poživijo blast beati (mesto sicer nekoliko nerodno umeščeni, pa vendar), bas je lepo rožljajoč, Rokov mehanski vokal pa se sklada z inštrumentalno podobo. Zmoti (me) le enoličnost vokala, ki bolj kot poje pripoveduje in je večkrat dopolnjen z efekti. Glede na mračne in vojne tematike bi se pri Black Reaper vrhunsko obnesel vokal v stilu psihotičnega Johna Kevilla (Warbringer).
Kljub nekaj pomanjkljivostim je Blood Moon Rising vreden vseh pohval, saj ponudi nekaj odličnih trenutkov, ki ostanejo v spominu (naslovni komad, eksplozivni Nuclear Fire, epskih trenutkov poln March of the Reaper, Agent Zero z akustičnim uvodom in vrhunsko rifažo podvojenih kitarskih linij). Toliko bolj je hvale vreden, če se v obzir vzame mladost ekipe Black Reaper, katere vrstniki nad thrashem najbrž vihajo nosove. Blood Moon Rising je obetaven prvenec in ni dvomiti v to, da ga ne bi Black Reaper v prihodnje nadgradili še s čim veliko boljšim. Vsi nastavki za to so tu!
na vrh