Ni kaj! Bay Area Thrash metal je živ! Prekleto živ. Exodus se vračajo s skupno desetim albumom svoje kariere in prvim po štirih letih. V ekipo je v letošnjem poletju vskočil izgubljeni in najdeni namestnik pokojnika Paula Baloffa Steve »Zetro« Souza. Njegov povratek je bil tako nenaden, kot odhod leta 2004. Očitno volk nikakor ne menja svoje dlake. Kakorkoli, Rob Dukes je moral junija letos oditi, julija pa so Exodus med drugim denimo že nastopili na nemškem Bang Your Head!!! festivalu z »Zetrom« v vlogi frontmana.
Exodus so k novemu albumu pristopili silno ambiciozno. Skorajda preveč ambiciozno. Ambiciozno je že samo dejstvo, da je nastajal z Dukesom v postavi, tik pred snemanjem vokalov, pa so potegnili v svoje vrste znova Souzo. Ponekod kompliciranje godi, sicer pa je jasno, da Bay Area thrash metal ne potrebuje skladb, ki bi merile v dolžino preko šest minut. Teh je namreč kar nekaj na novem albumu.
Glede na obligacije Holta s Slayer je čakalna doba štiri leta na novi album z lahkoto opravičljiva. »Blood In, Blood Out« je nastajal zadnji dve leti. Bend je svojo agresivno držo po prihodu Dueksa na vokal zgolj stopnjeval skozi albume. To potrdita na novem albumu hipoma uvodni skladbi Black 13 in naslovna skladba, ki bi bili bolje pisani na kožo občasni punk HC/metal HC vreščavosti Dukesa, kot tradicionalni vokalni Bay Area thrash metal šoli vokalnega pristopa Souze. Ko se boste dokopali do skladbe, kot je Food for Worms obvelja dejstvo, da velja veščina igre Exodus v tradicionalni Bay Area šoli še vedno za eno najhitrejših na planetu.
Album je definitivno zelo dober. O tem ni nikakršnega dvoma. Zetro se je z vokalom razmetal na polno vsenaokrog na albumu. Vokalist dostavlja natanko tisto, kar se od njega pričakuje in na trenutke dobimo na pladnju servirano prenekatero simpatijo z albumom »Tempo of the Damned«, čeravno so te zaradi razvlečenih aranžmajev tokrat rahlo zamaskirane. Eno prvih nostalgičnih spogledovanj s kultnim albumom dostavlja skladba Collateral Damage, pa nadalje Numb in Wrapped In The Arms of Rage. Skratka gre za krajše skladbe albuma, kot tudi sekcije daljših kot je denimo zaključna Food For Worms. Zetro izkazuje skozi album izjemno eksplozivnost, zlasti so strupeni njegovi »screami« v najvišjih legah, ki še vedno posedujejo povampirjeno ošiljenost ob kateri bodo nežnejšim dušam nedvomno krvavela ušesa tudi ob Zetrovi zlovešči kričavosti sredi najvišjih leg, kjer pevcu zlepa ne zmanjka sape, ne moči!
K novim Exodus se je vrnilo torej več melodije, ki jo s sovjim pristopom prinaša tradicionalno naravnani vokalni performans Zetra - ta je, kot omenjeno, svoje delo opravil fenomenalno. Kitarski dvojec Holt/Altus ostaja eden najmarkantnejših v povesti metal glasbe in znova je ena največjih draži tudi tega albuma njuna igra, zlasti vse nenadne modulacije v izbranih premikih tonalitet, kombiniranju različnih ritmov pod njunimi frazami ter smiselno dopolnjevanje večdelnih solaž, ubranih v veliki srži brezmejno fascinantne tehnično izbrušene virtuozne igre obeh kitarskih mojstrov, ki ob poslušanju jemljejo dih. Navkljub temu, je kar nekaj minutaže rezervirane za repeticijo riffov v katerih se ne zgodi mnogo (ali ne zgodi prav nič) in na teh točkah bi album lahko ob krajših aranžmajih definitivno dosegal enako ali večjo impresijo!
Gostovanje Kirka Hammetta (Meallica) lahko bend opravičuje v uradnih izjavah in intervjujih na nešteto načinov, a ne služi za nič drugega, kot za kozmetični okrasek, saj ga tako Holt, kot Altus, puščata v tehničnih zmogljivostih kitarske igre daleč, daleč za seboj. Je pa nemara ravno gostovanje Hammetta v solaži skladbe Salt the Wound pripomoglo k temu, da velja »Blood In, Blood Out« za album, ki se je v povesti skupine zavihtel na večni Billboardovi lestvici 200. najbolje prodajanih albumov teden dni po izidu na 38. mesto. Tako dobro se ni na citirani lestvici odrezal v karieri skupine še noben Exodus album doslej. Prav tako ne zapusti gostovanje Chucka Billyja – Zetrove Testament zamenjave še v časih, ko so se Testament imenovali Legacy, posebnega vtisa, kot le tega da oba vokala brez posebnega vtisa družno zbrutalizirata izhodni del skladbe BTK. Dodatna skladba oziroma priredba Slayer klasike Angel of Death je zanimiva reč. Bend si je dal duška in postavil na vodilni vokal kar bobnarja Toma Huntinga, ki prispeva čist melodično ubran vokal. Zabavni trenutek studijskega druženja v studiu za časa snemanja novega albuma, ki definitivno dodatno popestri izdelek, v kolikor si omislite njegovo količinsko omejeno izdajo. Za novo odlično produkcijo albuma je to pot poskrbel basist skupine Exodus Jack Gibson, ki je v zadnjem času dodobra osvojil delo s Pro Tools programom. Andy Sneap je vskočil na pomoč le za končni miks in masterizacijo zvoka.
»Blood In, Blood Out« je album, ki mu prepoznavnega Exodus strupa ne primanjkuje. Poseduje vse zaščitne znamke pravega, visoko kvalitetnega Exodus izdelka. Povratnik Zetro je opravil svoje delo vrhunsko delo, dvojec Holt/Altus znova osupne v svojih vrlinah in brezhibnostih kitarske igre, kemija ritem sekcije pa ostaja neobhodna substanca preklemano nabrušenega zobovja metalkse pošasti imenovane Exodus. Bend je spravil od sebe ambiciozno delo, ki je razgibano v aranžmajih in mestoma celo pretirano razvlečeno, zato se vsebinsko močnejši deli skladb nekoliko potuhnejo in ne pridejo tako močno do izraza, kot bi lahko sicer. Glede na to, da je bend urezal album po kalupu aranžiraranja preteklih albumov, izdanih z Dukesom, lahko pričakujemo v prihodnje album krajše sorte z več tiste glasbene substance, ki se bo intenzivneje spogledovala s časi albuma »Tempo of the Damned«.
na vrh