Rose Tattoo: Blood Brothers

Kaj bi sploh človek še porekel na glasbo legendarnih avstralskih rock peklenščkov Rose Tattoo? Nemara znova to, da če ne bi bilo AC/DC, bi verjetno zasedali prav oni njihovo mesto na današnjem rock zemljevidu. Rolce Roys Tattoo! Odveč je izgubljati besede, kako podobna je energija med obema skupinama, ko obe sproščata bizarno preproste rock riffe medtem, ko (še vedno po vseh teh letih) zagrizeno glodata v srčiko bistva rock n' roll pristnosti! "Blood Brothers" je novi studijski album zasedbe, prvi po petih letih kolikor jih je preteklo od albuma "Pain". Čas neusmiljeno teče naprej, tudi Rose Tattoo so se počasi začeli soočati z izgubo tovarišev, ki so družno gradili skupino z njimi. Tako sta jih v zadnjem obdobju, točneje v letu 2006, zapustila  kitarist Peter Wells in basist Ian Rilen! Prvega je odnesel rak na prostati, drugega pa rak na sečnem mehurju.

Vsa reč ni drastično vplivala na energijo skupine, s katero so razvajali svoje fane. Rose Tattoo ostajajo v vsem še naprej pokvarjeni pankrti, ki se požvižgajo prav na vse trende in še vedno gonijo pohujšljivo in nesramno odrezavi rock n' roll drvež, erotično zabeljen, nepokorščina pa je njegovo osnovno vodilo. Možje zajemajo rock z veliko žlico, se ne sprašujejo kdaj, kdo, kje, zakaj, pač pa sledijo vseskozi svojim prvinskim čutom pristnega bitja rock n' roll srca. Verjemite, globlje od tega in bolj iskreno od tega, ne gre.

Ves zvok novega albuma je še nekoliko ostrejši, še bolj navit, že prav nevarno hrupen in zmetaliziran. Tudi osnovna zaščitna znamka, poleg nepregledne zakladnice tatujev članov skupine, ki strogo ločuje njihov rock od rojakov AC/DC, govorimo torej o jokajoči slide kitari, je pridobila precej več decibelov. Torej namen, da se porine nov žgoč rock n' roll album na tržišče je dosegel namen. Logično. Peter Wells manjka, Rose Tattoo so trideset let starejši in reči niso več povsem enake. Nekaj tistega žmohta s starejših albumov, ki so vtkana ravno v zvok slide kitar solaž, je pač šlo po zlu, ravno zaradi strupenega navitja razpoložljivega instrumentalija v fazi produkcije.

Unikatna mešanica bluesa, boogie-ja in rock n'rolla ostaja ob tem povsem neprizadeta in Rose Tattoo tudi z novim albumom bliskajo v vsem na polno in z nezmanjšano strastjo. Sploh, če si neobremenjen s težo njihovih starejših studijskih derivatov. Album se kotali nevarno preko prvih štirih skladb, nasploh bi težko našel bolj trivialno oblikovan riff, kot ga nosi Black Eyed Bruiser (že iz naslova skladbe sledi, da je to sam poveljnik skupine Angry Anderson), ki mu tesno sledi divji Slipping Away, a s kanček manj porednosti. Slide preplavi album z bluesy oblikovano Once In a Lifetime, potem pa sledi ena najbolj udarnih skladb albuma z naslovom 1854, kjer Rose Tattoo ubijajo s perfektno oblikovanim refrenom, rojenim za to da nepovratno odkatapultira tudi več tisočglavo množico aren in stadionov pod nebo! Odveč je dodajati, da je glasba zelo nevarna za biker-je, saj bodo med rotacijo tega CDja med vožnjo hoteli ročico za plin kar odtrgati, ko bo ta privita do konca. S City Meat in Street Blues se album nekoliko umiri. Ravno ti dve (počasnejši) točki albuma, sta zaradi žrtvovanega žmohta manj zanimivi skladbi albuma, nasploh pa predolgi. Novi Rose Tattoo funkcionirajo najbolje kadar so hitri. Sploh kdo dvomi o tem? Zato stvari na pravo mesto vrne v nadaljevanju Man About Town, album pa se vzpne na vrhunec adrenalinske naglice ravno ob zaključnih rock n' roll poskočnicah Nothing To Loose in Lubricated.

Želite streljati na žurki s polnimi rock n' roll naboji? Opašite se z novim Rose Tattoo albumom. Trdno, da vam slučajno ne odpadejo jajca, ko se vam bodo tresle hlače! Rose Tattoo ostajajo še naprej krvi žejni rušilec!