Osbourne, Ozzy: Blizzard Of Ozz

Lahko bi rekli, da so Black Sabbath naredili pametno potezo, ko so zaradi zlorabe drog in nezanesljivosti leta 1979 odpustili Ozzya in ga nadomestili z Ronnijem Jamesom Diom. Sledila sta namreč dva monumentalna albuma; najprej "Heaven and Hell" in nato še "Mob Rules", ki sta po mnenju mnogih še vedno najboljša Sabbath albuma, po drugi strani pa se je Ozzy, ki ga je hči njihovega tedanjega managerja po tednih alkoholne nervoze v zatemnjeni hotelski sobi dokaj uspešno reanimirala, odločil, da gre na svoje. Osbourne tako preizkusi kopico kitaristov (med katerimi je tudi George Lynch), a ga pri vseh zmoti predvsem to, da se trudijo posnemati Tonya Iommija, s katerim se je razšel v vse prej kot prijateljskih okoliščinah. Malo preden obupa, pride s svojim Les Paulom na avdicijo tudi drobni Randy Rhoads, kitarist takrat še neuveljavljenih Quiet Riot, odigra na svojem skromnem ojačevalcu nekaj rifov in v hipu dobi službo. "Začel je igrati in zdelo se mi je, kot bi Bog vstopil v moje življenje", se spominja Ozzy.

Tako bi na kratko lahko opisali zametke enega pomembnejših albumov v zgodovini metala, Ozzyevega prvenca, "Blizzard of Ozz". Seveda plošča dolguje nekaj svojega uspeha tudi Osbournovim ekscesom in škandalom, s katerimi je čez lužo razburjal tamkajšnjo puritansko in bogaboječo javnost, a je moč trditi, da je delo večji meri zaznamovala prav Randyeva inovativnost in tehnična izpopolnjenost na inštrumentu, ki je v tistem času doživljal svoj preporod. Po živahnem I Dont' Know, nas pokosi mogočni molovski rif, ki se po nekaj taktih prelevi v energično in melodično durovsko figuro, na krilih katere zasopiha Crazy Train, še danes zaščitni znak Ozzyevega repertoarja, pesem pa dopolni dovršena, a ne preveč ekscentrična solaža. Presenetljivo osladni Goodbye to Romance in akustični Dee sledijo zlovešči ritmi Suicide Solution, ki je od vseh pesmi na albumu gotovo vzdignila največ prahu, saj je nekega nesrečnega mladeniča pripeljala do tega, da je zares storil samomor. Ker Amerika ne bi bila Amerika, če ne bi takoj sledila tožba, se je zadeva preselila na sodišče, kjer pa so jo, podobno kot v primeru Judas Priest in domnevnih samomorilskih sporočil albuma "Stained Class" (1978), pod vplivom katerih sta si življenje vzela še dva problematična mladostnika, seveda ovrgli. Povsem tipično za Američane, da za svojo neumnost krivijo druge, bi se lahko glasil komentar, Halford pa je še pristavil, da bi v primeru, če bi se v pesmih že namenil puščati skrita sporočila, raje nagovarjal poslušalce k temu, da kupujejo njegove albume.

Z zvoki orgel se prične skrivnostni Mr. Crowley, ki ga krasi ena najlepših Randyevih solaž, katere prvi del suvereno pomete z vsemi takratnimi hitroprsteži, drugi pa s klasičnimi navdihi odpre električni kitari povsem nova obzorja. Še najšibkejše so zadnje tri pesmi, ki nas ne prepričajo niti z besedili, niti z glasbo, a splošnemu vtisu tega vplivnega albuma ne škodujejo. Škodoval mu je predvsem Ozzy sam, ko je CD izdajo iz leta 2002 "okrasil" ne samo z novim miksom in masteringom, ampak tudi tako, da je na novo posnel bobne in bas, s čemer se je zaradi starih zamer odločil oropati Boba Daisleya in Leeja Kerslaka vseh avtomatičnih prihodkov od svojega back kataloga. Ne gre torej za navaden remiks, ampak za povsem novo stvaritev, ki je v veliki meri onečastila tako "Blizzard of Ozz" kot njegovega naslednika "Diary of a Madman" (1982), še huje pa je to, da omenjenih pomembnih informacij ni moč najti na naslovnici, ampak so skrite povsem pri koncu knjižice. Če torej nimate vinilke, toplo priporočam 22 bitni remaster iz leta 1995, ki dostojno ohranja izviren zvok in atmosfero, sramotne izdaje iz leta 2002 pa se raje ognite.

A pustimo razprtije in Ozzyevo slabo presojo (na katero je nedvomno vplivala njegova žena, ki ga je, potem, ko ga je spravila na noge, iz princa teme uspešno spremenila v karikaturo) in se vrnimo v leto 1981. Zlato obdobje električne kitare se je torej začelo. Eddieju van Halenu ob bok stopi Randy Rhoads in skupaj z njim zastavi novo poglavje v rocku, ki ga leto pred tem oplemenitijo tudi legendarni prvenec Maidnov, "Ace of Spades" Motorheadov in "Britis Steel" Priestov. Metal se torej začne prebijati iz undergrounda v mainstream in do sredine osemdesetih zasije v vsej svoji raznovrstnosti, nato pa zaradi škodljivih vplivov banalne losangeleške scene neslavno propade. Herojskega obdobja, na katerem pustijo svoj pečat predvsem NWOBHM, veliki virtuozi in milijonske naklade pač ne smemo meriti zgolj po obupnem imidžu, značilnem za Hollywoodski Sunset strip, kjer se je izpridilo še vse, kar je bilo dobrega. Pravi duh osemdesetih se skriva v prvi polovici desetletja, ko je še moč prepoznati njegovo izvirno silo in energijo, zajeto v polnih stadionih in razprodanih svetovnih turnejah, pa tudi v velikih osebnostih, kot je bil Randy, katerim inštrument ni pomenil zgolj vir zaslužka in promocije, ampak način življenja. Zadnja velika revolucija v rock glasbi se torej začne prav z omenjenimi albumi, med katerimi ima častno mesto tudi "Blizzard of Ozz", ki bi se današnjemu poslušalcu nemara zdel precej zastarel in okoren, v kontekstu tedanjega časa pa ima predvsem zaradi mogočne zapuščine Randya Rhoadsa neprecenljivo vrednost.