Veterani klasično (tevtonsko) ubranega heavy metal sporočila ne popuščajo. Albumi si sledijo v presledku dveh let, ali dobrih dveh let. »Blind Rage« je zaporedoma že tretji, ustvarjen v takšnem časovnem presledku. Accept se še naprej zelo dobro počutijo pri založbi Nuclear Blast Records in pod producentsko taktirko Andyja Sneapa ter kar je bistveno. Vztrajajo še naprej v nespremenjeni postavi. Najpomembnejše elemente glasbene vizije današnjih Accept smo našteli in zato ni treba niti za hipec podvomiti o tem, da bi se »Blind Rage« kakorkoli slogovno odklanjal od značaja obeh predhodnikov in sicer »Stalingrad« (2012) ter »Blood of the Nations« (2010). Accept rokujejo izkušeno s čarobno paličico tvorbe žlahtne (primordialne) estetike čistokrvnih metalskih fraz, ki v njihovem primeru niso nič drugega, kot zelo glasno navito zastavljeni rušilni rock n' roll »stampedo«, s kričavo grlenim vokalom sedaj že dodobra infiltriranega Marca Tornilla, ki tudi to pot potrjuje, da Uda Dirkschneiderja v studiu res ne gre več pogrešati (njegov zaključni »scream« v Blodbath Mastermind vam bo odstrelil lobanjski svod).
Album Blind Rage se odpira v besnilu skrajno nervoznega bika, katerega obraz glede na upodobitev na naslovnici z nekaj domišljije potegne na Uda, ki dlje časa ni videl britve, seveda pa tako narekuje domišljija, bend bi na takšna in podobna namigovanja odgovoril zagotovo, da gre pri tem zgolj za slučajnost in nič drugega.
Accept ohranjajo v besedilih družbeno kritično naravnanost, mirovniško sporočilnost, opozorila o ekoloških katastrofah ostajajo stalnica. Vse kar potrebuje kapital v zablodi kreatorja imenovani »človeštvo« je, da samouničuje in samogenerira. Do kdaj še? Zgodovina nas pač ničesar ne nauči. Bend je v uvodu novega albuma stavil vse na kocko neslutene agresije in želje po maksimalnem iztržku občutij slepega besnila. Otvoritvena Stampede nosi sicer tipsko rock 'n' roll elementarnost v tvorbi kitarske fraze, a je v njej za odtenek več poltonske protetike, kar ni ravno običaj pri Accept, prav tako pa jemlje Tornillo verze namerno odsekano, z melodijo skleščeno na minimum. Akordi in toni so maksimalno skleščeni v skladbi in vse je podrejeno kreaciji uničujoče besnečega slepila. Komad pa poseduje eno od bistvenih tipskih Accept značilnost. To so tisti vzkliki možatih vokalov postavljeni v harmonijah, ki učinkujejo kot doneči vzkliki tolp, ko se pridružujejo Tornillovim osnovnim refrenskim linijam. Torej Accept stalnica od dneva »nič« dalje, je tudi na tem albumu prisotna ne le v otvoritvi s skladbo Stampede, pač pa kar vsepovsod. Že odlična srednje hitra Dying Breed vrne takoj za Stampede stvari na ustaljeno mesto. Komad evocira komponistične vzporednice s skladbo Teutonic Terror albuma »Blood of the Nations« in je v bombastičnem iztržku (to je po stopnji ujete muzikaličnosti) odlična uravnilovka agresivni otvoritvi. Album dostavlja v celokupnih občutjih spoznanje, da gre za bolj raznoliko in razgibano studijsko delo glede na predhodnik »Stalingrad«. Tako v nosilnih kitarskih frazah, ki nizajo večjo raznolikost med skladbami, kot tudi v še bolj zagrizenem (zavzetem) detajliranju skladb s kitarskimi okraski v prehodih in samih zabeljenih figurah »middle eight« pasaž. Sicer pa je v nadaljevanju albuma kar nekaj trenutkov, ki predstavljajo vez novih časov z leskom klasičnih glasbenih šeg in navad stare šole Accept. Takšen je denimo rock 'n' roller Wanna Be Free, ki bo posebej koncertno odlično vžigal, če se ga skupina odloči uvrstiti na koncertni repertoar, kateri se v podobnostih pridružuje Dark Side of My Heart v začetnem delu albuma. Obe skladbi posedujeta grabežljiva refrena. Tu so skladbe večjega melodičnega in atmosferično pompoznega iztržka tipskim drama teater učinkom, kot je to From the Ashes We Rise, Pa Fall of the Empire in zaključni del albuma s »poglobljeno« mini epsko suito The Curse ter odlično zaključno Final Journey. Nadalje je tu (v vodilnih frazah) klasično zasnovani 200 Years, ki vleče najboljše iz glasbene Accept »numizmatike« zlatih osemdesetih, pa skrajno dramatična in apokaliptična Bloodbath Mastermind. Skratka, ko se sprehodiš skozi skladbe novega albuma ugotoviš, da dveletni presledki izdaj zadnjih treh albumov, ki bi lahko prinesli nevarnost razgaljanja idejne oropanosti in oziroma kreativne opustelosti, nikakor niso nujno škodljivi. Glasbena izkaznica albuma »Blind Rage« temu odločno oponira.
Očitno je energija oziroma kemija v tovarišiji današnjih Accept tisti faktor, ki dviga dosje glasbenega evangelija zasedbe nad sleherne pomisleke o zapadanju v oguljeno repetitivnost zavoljo prehitre idaje albumov. Accept so preveč izkušeni, prav tako pa na zrela leta v izjemni koncertni formi, saj pravzaprav nenehno koncertirajo po planetu Količinsko omejena, a vsebinsko razširjena, verzija tega albuma vsebuje dodatni koncerti DVD (ali Blu-ray), na katerem je v celoti dodan koncertni nastop zasedbe z dne 12.04.2013, iz čilenske prestolnice Santiago De Chile. Herman Frank je ob tem zagnal k delovanju znova svoje Victory, kar le prispeva k dobri kondicijski pripravljenosti sicer izurjenih veteranov nemškega metala. Mnoga »kljuseta« se v njihovih letih idejno precej slabše držijo. Da ne omenjamo tistih, ki so jih Accept nekoč na moč navduševali (kajne Metallica?). Izredno dober kazalec velikih izkušenj in izpiljenosti občutka za postavljanje perfektnih kompozicij, ki optimalno združujejo principa melodičnosti in udarnosti, pa so silno spretno zasnovane srednje »middle eight« pasaže, kjer Accept večkrat povsem spremenijo postavitev akordov, ustvarijo na tak način nenadejan obrat razpoloženjskih stanj ter nadgradijo dinamični razvoj dogodkov na albumu! Hoffmann in Frank pa razkazujeta prav v »middle eight« pasažah velike vrline svojih ročnih spretnosti s pletežem izrednih kitarskih solaž, po katerih je ta dvojec hipoma prepoznan. Seveda ostaja Hoffmann tudi tokrat prvi glasbeni soler skupine, ob dejstvu da ni Frank nič slabši kitarist, kar dokazuje njegova vloga v Victory, kjer je zadolžen za izvedbo nosilnih solaž vseh skladb zasedbe.
Na albumu »Blind Rage« stoji vse natanko tako kot mora. V skladu s tradicijo skupine. Ta v moderni produkciji in navdahnjenosti veteranov metala ne popušča in tako ohranja še naprej poln artistični razcvet. Tudi na zrela leta skupine. Album, ki v zlohotnem in uničujočem zamahu agresije za seboj ne pušča zapornikov, je nova božja mana za ušesa vseh oboževalcev skupine Accept ter še en šolski primer, kako z jedrnato zgoščenim pristopom nizanja kratkih, preprostih trikov doseči v metal kompoziciji maksimalni izpovedni iztržek. Klasično zasnovanem heavy metalu. Tipske »nemškosti«. Accept znova dostavljajo najboljše kar znajo in zmorejo. In to je bistvo. »Blind Rage« je nov izvrsten album, s katerim boste z velikim veseljem zapolnili svojo zbirko albumov bogate in nesmrtne diskografije edinstvenih Accept.
na vrh