»Blind Dog at St. Dunstans'« je bil sedmi studijski dosežek britanskih progresivno rockovskih veljakov Caravan, nepozabnih prvakov t.i. canterburyevske scene in njihov prvi album s klaviaturistom Janom Schelhaasom (ex-National Head Band, Gary Moore, kasneje Camel) v postavi. Schelhaas je s seboj prinesel precej bolj rockersko obarvan slog ubiranja tipk od svojega klasicistično treniranega predhodnika, klaviaturskega mojstra Davea Sinclaira za katerega je bilo značilno, da se je vedno vračal in odhajal od svoje 'matične' skupine.
Že komičen naslov in sama naslovnica »Blind Dog at St. Dunstans'« s karikaturo pasje civilizacije nakazujeta, da Caravan s svojim specifičnim, besedno-obračalnim humorjem v obdobju, ko so bili njihovi največji artistični uspehi že mimo, niso niti za kanček popuščali pri kovanju bridke angleške samoironije, pomešane s povsem specifičnim glasbenim artizmom. Naslov albuma je pravzaprav aluzija na mesto Canterbury in popularno, kajpada, kot se 'spodobi' za Caravan, seksualno obarvano šalo. Sveti Dunstan je bil slepi canterburyski nadškof po katerem se imenuje lokalno zavetišče za slepe. Na račun tega zavetišča je tedaj krožila lokalna šala, da je nekoč nek otrok ob pogledu na dva psa, kjer je eden od zadaj naskakoval drugega, vprašal mati, kaj za šmenta počneta ta dva kosmatinca. Mati je v hipu razrešila nenadno zadrego in otroku pojasnila, da je prvi pes slep, zato ga drugi potiska naprej proti zavetišču za slepe, se pravi proti St. Dunstanu.
Slogovno je bil »Blind Dog at St. Dunstans' spet nekoliko bolj jazz fusionistično usmerjen album, kar je bil eden od vzrokov Sinclairovega vnovičnega odhoda, saj slednji, veliki ljubitelj klasične glasbe, za razliko od svojega bratranca Richarda, nikoli ni bil kdo ve kako velik oboževalec jazza. To bolj jazzovsko poudarjeno usmeritev nakazuje tudi večja količina pihalnih aranžmajev kot običajno v režiji dolgoletnega gostujočega flavtista/saksofonista Jimmya Hastingsa in Geoffreya Richardsona, kateri vnovič najbolj blesti na violi. Vsesplošna atmosfera je prav tako postala za spoznanje bolj po 'pop-ovsko' lahkotnejša od predhodnih Caravan studijskih dosežkov, tudi na račun tega, da je bil kitarist/pevec Pye Hastings, neformalni poglavar skupine, avtor in pevec osmih od devetih skladb na albumu in dejstva, da je Schelhaas predhodnikove orgle nadomestil z večjo vsebnostjo sintetizatorjev in klavirja. Uporaba spremljevalnih ženskih vokalnih harmonij gostujočega dueta Chanter Sisters prav tako predstavlja radikalen odmik od običajnih Caravan standardov, a vseeno zanimiv in posrečen eksperiment.
Končni rezultati so bili relativno mešani; nekatere kompozicije na albumu so bile naravnost imenitne, na ravni njihovih najboljših časov, spet druge nekoliko pod pričakovano normo, a so še vedno vsebovale vse sestavine, ki so iz Caravan naredile eno najbolj svojevrstnih progresivno rockovskih skupin vseh časov. Med bolj posrečene dosežke albuma zagotovo spada uvodni energetski katalizator »Here I Am«, ki že od prve sekunde dalje ustvari pozitivistično vzdušje in kjer so simfonični aranžmaji v perfektni simbiozi z jazzovskimi ritmičnimi niansami. Pyeovo melodično petje je pospremljeno z imenitnimi spremljevalnimi harmonijami, medtem ko Richardsonova viola zagotavlja prijeten vnos rustikalnosti iz nekih daljnih, baročnih časov. »Chiefs and Indians«, katerega je napisal basist Mike Wedgwood, je nekoliko bolj jazzovsko usmerjena stvaritev s številnimi duhovitimi klavirskimi in pihalnimi aranžmaji, kjer v porogljivem besedilu vnovič ne manjka družbene satire. Wedgwoodov vokal (to je edini trenutek na albumu, kjer poje) je pospremljen s prijetnimi simfoničnimi pasažami z dominantnim sintetizatorjem v ospredju, medtem ko razdražen zvok električne kitare kompozicijo hitro popelje skozi bolj temperamentno obarvane ritmične odtenke.
»A Very Smelly, Grubby Little Oik«, pripovedka o človeku-prašiču, je še ena humoristično zabeljena in z neizmernim pozitivizmom prežeta skladbica, ki se utaplja pod težo številnih kompleksnih ritmičnih nians in zabavnih solističnih kapric, najbolj pa navduši njen sproščeni in ohrabrujoči refren. »Bobbing Wide« je kratka inštrumentalna stvaritev z na sintetizatorju sprogramirano vokalno harmonijo ter z nežnimi flavtističnimi in klavirskimi aranžmaji. Ta inštrumental je pravzaprav uvertura v »Come On Back«, še eno klasično Caravan stvaritev s številnimi jazzovsko zasoljenimi klavirskimi pasažami, duhovitimi vložki na saksofonu ter sproščujoče melodičnim refrenom, kakršnega lahko pričara samo Pyeov vokal. »Oik (Reprise)« predstavlja reanžirano nadaljevanje zgodbe o človeškem prašiču, kjer navdušijo temperamentne ženske vokalne harmonije v režiji Chanter Sisters, katere tej kratki in šaljivi stvaritvi dodajo tudi nekaj zanimivih, nepričakovanih elementov kabareta.
»Jack And Jill«, še ena pristna Caravan klasika, se odpre z duhovitimi, skorajda pijano obarvanimi bas linijami, ki ob številnih šegavih klavirskih, kitarskih in godalnih pasažah ustvarjajo sila zabavno podlago Pyeovemu angelskemu vokalu. Nekoliko kontroverzen zaključek s skorajda nadležno ponavljajočo se besedo in pasjim laježem ob šegavih zvokih flavte morda ni bila najbolj posrečena poteza, a pri večnih šaljivcih je treba pokazati več razumevanja za podobne 'odklopljene' zvočne eksperimente. »Can You Hear Me?« se ponaša z nabritim, pospešenim tempom in ultra-melodičnim refrenom, kar pomeni, da, kljub številnim kompleksnim časovnim prehodom z vmesnimi godalnimi solo improvizacijami, te prijetne stvaritve ni težko vzljubiti tudi 'manj zahtevnim poslušalcem'.
Zaključna mojstrovina »All The Way (With John Wayne's Single Handed Liberation Of Paris)«, ki že prek naslova sporoča, da gre za satiro in hkrati romantično aluzijo na Hollywoodske junake, ki v filmih z levo roko pobijejo armado sovražnikov in z dekletom v naročju odidejo proti sončnemu zahodu, se prav tako lahko razglasi za Caravan zimzelen. Omeniti velja, da je bil legendarni igralec John Wayne v času nastanka te skladbe še živ (umrl je leta 1979), zato nikakor ne gre za posthumno satiro na njegove filmske dosežke, kot bi nekateri utegnili pomisliti. Odpre se s presunljivim sintetizatorskim motivom, ki ustvari romantično vzdušje, dokler ne vpade Pyevom magični vokal, ki to kompleksno skladbo na krilih iskrivih godalnih aranžmajev in elegantnega klavirja skozi melodične meandre popelje proti zmagoslavnemu refrenu. To je še dandanes imenitna stvaritev, ki vsebuje vse najboljše Caravan zvočne elemente s pomočjo katerih so zasloveli kot najbolj zanimivi predstavniki canterburyskega žanra.
»Blind Dog at St. Dunstans'« je bil znanilec, da so Caravan počasi že začeli doživljati artistični zenit, čeprav je na njem še vedno moč najti kar nekaj briljantnih dosežkov, ki poslušalca v trenutku spomnijo, zakaj so se večni burkeži v prejšnjih letih redno uvrščali v elito najbolj domiselnih predstavnikov britanskega progresivnega rocka. Zanimivo, da od postave, ki je posnela ta v vseh pogledih zelo dober album, ostajajo danes aktivni še vsi člani razen basista Wedgwooda ob dejstvu, da je bobnar Richard Coughlan zaradi zdravstvenih težav pogostokrat odsoten na koncertnih nastopih.
na vrh