Kar nam je (srečno ali nesrečno) spolzelo iz rok sredi poletja lanskega leta, se očitno vztrajno vrača nazaj. Powerwolf, nemški powermetalci ustanovljeni leta 2003 so v lanskem letu izdali novi studijski album »Blessed And Possessed«. Le tega so v lanskem letu tudi že kremenito predstavljali širom sveta. Tudi v sklopu nastopov na najvidnejših festivalskih prizoriščih. Neverjetno. Skupina, ki s šestim albumom ponuja enkrat več prežvečeno glasbeno recepturo za katero že mnogo let ni nikakršnih skrivalnic več. Pooseblja jo oznaka generičnosti, ki pa je vedno znova spretno prepakirana in kot taka, enkrat več pretkano servirana tarčni publiki. Reciklaža odeta v prelepi kičasti produkciji in aranžmaji, bmbastične zabele, predvidljivh napevov, ki smo jih slišali mnogokrat. Powefowl postaajo vse bolj podobno Sabaton, ali je to obratno? Sam človek se niti ne znajde dobro več. Powerwolf tako preraščajo v eno vodilnih zasedb tega žanra današnjih dni. Še vedno niso tako prodorni kot Sabaton, so pa silno vroči. Tako vroči, da je založba Napalm Records našla v njih zlato jamo ter se odločila izdati taisti album v začetku letošnjega leta še enkrat in sicer v družbi s koncertnim albumom na katerem je združen celotni koncertni nastop skupine zaigran na festivalu Summer Breeze leta 2015. Powerwolf so tamkaj nastopili v vlogi glavnega nosilca festivala.
Ponovno izdajo je založba opravičila tako, da ji je nazivu dodala »tour edition podaljšek«, kar pomeni da takne izdaje še nimate, saj je v njej zapakiran koncertni album, zato boste morali ablum kupiti znova. To vžiga na večjem tržišču. V Španiji, Franciji, Italiji, Nemčiji, ne tudi pri nas, čeprav bi človbek raje videl, da ljudje poslušajo power metal novih časov, kot da polnijo koncerte »balkanijade«. Vseeno. Marketinški trik za tržišče v katerem je Slovenija brez škode pač pogrešljiva. Ta ponovna izdaja datumsko tudi sovpada z novo evropsko turnejo, na kateri si delijo Powerwolf odre z nizozemskimi simfoničnimi powermetalci Epica in sicer v vlogi »co-headlinerjev«, kar je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo. Vsled razmerja velikosti obeh skupin, ki pa sta v letošnjem letu povsem poravnana, s tem da preraščajo Powerwolf vse večjo in večjo odrsko atrakcijo. Težko je napovedati do kam bodo pri tem posegli.
Skladbe dosegajo ultramelodično, himnično refrensko nalezljivost. Takojšnjo zapeljivost. Kitarskih solaž ni več. »Mid eight« pasaže so opremljene s harmoniziranimi motivi (melodije v tercah), vse je podrejeno doseganju ultrabombastike in pompa. A očitno je danes tako, da stara formula pravoverne power metal recepture vžiga le v kombinaciji s pretanjeno izbiro odrske kostumografije in scenografije. Pretirane bere odrskega lišpa in kiča. Publika, ki posluša takšno glasbo je manj zahtevna, saj prisega v prvi vrsti na odrski šov, pri čemer vstopa v vso zgodbo kakovost same glasbene vsebine v drugi plan, če sploh. Bend postaja strogo profesionalen v svojem početju. Kakovostno sicer skop album, ker se pač vsebina šibi od prebitka klišejev. Vseeno pa aranžmaji v grobem znotraj kompozicij kredibilno stojijo, čeprav so prepisani, enako pa velja trditi za produkcijo, ki razvija želeni zamah powermetalske udarnosti nenehno galopirjoče riffovske konjenice obeh kitaristov in gruljenja Attile Dorna.
Powerwolf - Army of the Night (uradni video):
na vrh