Novi album švedskih melodičnih rockerjev Eclipse imenovan »Bleed And Scream je njihov prvi po letu 2008, ko je izšel kritično odlično sprejeti predhodnik »Are You Ready To Rock«. Štiri leta ni kratko obdobje. In povem vam naravnost, da se je čakanje resnično izplačalo! »Bleed And Scream« poglablja iztočnice glasbenih usmeritev predhodnika. Pravzaprav je izrazno še bolj prepričljiv, kakovostno še konsistentnejši, kar se zasnov same melodične grabežljivosti tiče, pa funkcionira še bolj intenzivno, kar pomeni, da so Eclipse spravili k življenju studijski dokument izredne dinamike kombiniranja udarnosti in vnetljivih razpoloženjskih stanj, ki jih kreira element bombastike aranžiranja. Slednji mora funkcionirati v polnem iztržku na slehernem pravem melodičnem rock albumu. V skladu s trendi studijskega oblikovanja zvoka na polju tega žanra, ki jih diktira leto 2012. In »Bleed And Scream« je eden tistih albumov, ki se definitivno lahko pohvalijo s tovrstno avro!
Tudi Eclipse sodijo med švedske perfekcioniste. Skladbe so nastajale torej v daljši časovni periodi, fantje pa so jih pilili zelo dolgo, preden so zavzele izbrane verzije skladb končno podobo, ki je sprožala dovlj zadovoljstva s strani njihovih stvarnikov, da so jim ti dodelili mesto na novem studijskem albumu. 11. do potankosti izpiljenih skladb, kar se izpostavitve temeljnih določb visoko spevnega melodičnega karakterja tiče, ki zgrabijo za uhlje in naježijo kožo hipoma.
Če iščemo analitične primerjave, ni ti ni težko najti že kar prve. Treat. Novi Treat z povratniškim albumom iz leta 2010, le z nekoliko bolj zloščeno produkcijo, prav tako pa se glasbene pridige Eclipse dotika še ena elementarna zaščitna znamka, ki je nekajkrat izpostavljena na albumu »Bleed And Scream«. To je dejstvo, da se Eclipse radi dotikajo točkovno iztočnic evropskega power metala. Če ne prej, vam bo to brez sramu namignila ultra-sonična Take Back The Fear, kjer si zasedba pomaga s hitrim trzanjem preko riffov (»picking« tehnika) in s tovrstnim ornamentom okrašuje po izročilu Helloween osnovno kitarsko frazo, ki na tak način, kot že omenjeno, vzbuja občutja power metal glasbe, blizu pa ji pride tudi rušilnost produkcije albumov novega milenija s strani zasedbe Pretty Maids.
Kitarske fraze prinašajo izjemno razgibanost in dinamično dražljivo ježo mnogoterih razpoloženjskih stanj, ki so plod razgibanosti vodilnih melodičnih napevov, ki jih oblikuje dominantno- avtoritativni, eksploziven, čisto-zloščen vokal pečatnega dometa vokalnega ranga (izhod Battlegrounds, Take Back The Fear). Švedska šola pač! Prikličite iz spomina Treat pevca Roberta Ernlunda ali mlajšega Joeya Tempesta (Europe) in našli boste odgovor vokalne briljance Erika Martenssona. Le ta ob fantastičnem vokalnem pristopu, odigra na albumu celoten bas v studiu in je ob glavnem kitaristu Magnusu Henrikssonu prav tako tudi kitarist tako, da bo zanimivo spremljati v kakšni postavi bodo nastopali Eclipse na koncertnih nastopih. Idealno bi bilo, da se Martensson ukvarja na odru samo z vokalom, ker je zares odličen vokalist. Naj navržem tudi to, da je Erik Martensson izreden glasbeni talent, hiper-senzitiven v idejni pronicljivosti, kot tudi hiper- aktivni deloholik. Je visoko cenjen in je v karieri, do tega dne, sodeloval z izvajalci, kot med drugim: W.E.T, Toby Hitchcock (solo, Pride Of Lions), Giant in Jimi Jamison (solo, ex-Survivor). Torej je to možakar, ki mu je poanta pečatne melodične forme povsem jasna, prav tako pa se s preostankom Eclipse tovarišije silno spretno zasuka v studiu, saj dokazuje produkcija, da so Eclipse veliki mojstri graduiranega stopnjevanja vzdušij, ki dosegajo krešendo v zapeljivih melodičnih napevih. Brez kančka patetike. Le to polnokrvno nadomešča dražljivi, z ultra bombastiko naphani drama moment, ki izvablja z bogato zapolnjenostjo srednjih leg harmoniziranih napevov AORovsko perfekcijo ujeto v nove čase. Že samo skladba Wake Me Up je s čarobno urezano melodijo refrena izjemno intenziven uvod v ta briljantni album, ki vas bo čvrsto prikoval k sebi za obdobje slabih 50. minut.
Martensson zna biti še kako čuten, ko je to potrebno, denimo v udarni baladi Bitter Taste, kjer držijo glavnino zavese spremljave mojstrsko izkoriščene linije sintetizatorjev. About To Break, druga power balada zadiši v zaključni linijj melosa v refren po Love Don't Lie (House Of Lords).
V perfekciji in izrazni izbrušenosti se lahko izdelek »Bleed And Scream« kosa z zares pečatnimi albumi pristne švedske šole melodičnega rocka, ki so izšli nedavno, kot so denimo zadnji album legendarnih Treat (»Coup De Grace«, 2010), pa Work Of Art (»In Progress«, 2011) ali Grand Illusion (»Prince Of Paupers«, 2011). Sklaldba Battlegounds je urezana starošolsko hard rockersko, kar se veže na izročila aranžiranja starih dobrih Rainbow, v primeru Battlegrounds pa še posebej na Garyja Moorea iz njegovih »Wild Frontier« časov (pozorni bodite na strupeno bombastiko refrena v komadu). Stare šole ne skiva še nekaj točk kot je denimo kitica naslovne skladbe, kjer »Whitesnake-ovsko« zadiši, preden se prelije v izreden AOR-ovski napev refrena, opisani dovtip v kitici pa hipoma zbledi. Občutek pečanja z zapuščino Whitesnake ponovi kitica skladbe Unspoken Words, a znova le do refrena, ki vas bo zasukal znova v prave sanje AORovsko čvrsto vodenega vokalnega napeva, okrepljenega s čutnim dodatkom harmoniziranih spremljevalnih vokalov, ki polno učinkujejo v drama iztržku!
Album je prežet z »Malmsteen-eskami« pražnje definiranih kitarskih solaž tipične skandinavske šole, ki krepi globlje poudarjen moment neo-klasicizma, ki je vgrajen v samo aranžiranje materiala na albumu.
»Bleed And Scream« je album, ki nikakor ne bo spravil do krvavenja vaših mehanoreceptornih organov, zagotovo pa boste lep čas z njim neukročeno kričali. Nasploh če ste polnokrvni AORovski navdušenec Gre za enega boljših dosežkov med letošnjimi izdajami na polju melodičnega rocka / AOR rocka. Zanimivo je spoznanje kako mlade generacije glasbenikov servirajo v re-kreaciji retro žanrskih podob AOR polno prepričljive izdelke, medtem ko se dinozavri Asia tudi s tretjim novim izdelkom , nikakor ne znajdejo v novih časih v smislu, da bi prepričljivo združili svoje talente z dometi produkcijskih tehnik razvoja melodičnega rocka v novi dobi. Naj živi torej skandinavski melodični rock revival!!!! Ljubitelji AOR rocka! Verjetno vam ni treba še enkrat ponoviti gotovega dejstva, da je »Bleed And Scream« album, ki ga morate obvezno preveriti!
na vrh