Čikaška zasedba Novembers Doom je doslej z vsakim albumom presenetila. Pri vsakem albumu je bilo moč čutiti napredek, tudi same ideje so delovale sveže, obenem so, kar se tiče modernega metala, predstavljali sinonim za doom/death metal.
3 leta po dobro sprejetem albumu Aphotic ter 25 let po nastanku skupine so Novembers Doom izdali album, ki je po svoje poln presenečenj. Nedvomno se skupina drži svojega ustaljenega stila, ki poudarja death metalske elemente v stilu Bolt Thrower, Autopsy, zgodnjih My Dying Bride in tudi Katatonie. Tu gre vsekakor že za neko pristnost.
A Novembers Doom ne bi izstopali, če ne bi imeli svoje nežne strani. Tu je seveda prisotna melodika, čisti vokal, pa tudi kakšna balada. S tem so se Novembers Doom najbolje približali kakšnim Opeth. Temu vzorcu pa so sledili tudi drugi doom/death metalski bendi, kot so Daylight Dies, October Tide idr.
Novembers Doom so se na Bled White malce odločili spremeniti svoj recept. Poudarek je tokrat bolj na melodični strani kot pa agresivni. Še vedno so sicer prisotne udarne skladbe, kjer izstopa močan krulež Paula Kuhra, temu primerne so kitare in ritem sekcija. Vendar če povzamemo samo brutalnost, še najbolje izstopa v skladbah Unrest ter The Brave Pawn. Slednja je pravzaprav že obarvana black metalsko.
Tudi sam poskus s povečanjem melodičnosti ne deluje ravno spodletel. Skorajda obratno. Paul Kuhr se tu sicer izpostavlja z melodičnimi refreni, pozabili pa niso tudi na balado. Tokrat skupina ponudi morbidno in na čase razvlečeno Just Breathe. Ravno tako v kakšni počasnejši skladbi prevladuje spevni vokal. Po melodiki so seveda posegle tudi kitare. Kitarist Larry Robers namreč ima precejšen smisel za soliranje in melodijo. Odličen primer tega je solaža v skladbi Clear. Njegove melodije vsekakor ne delujejo kičasto ali posiljeno.
Če se poudari bistvo tega albuma, je treba omeniti, da Novembers Doom nekako ostajajo konsistentni, čez samo zvočno sliko si ni kaj za pritoževati, melodičnost ni moteča, tudi eksperimentiranje, ki se reflektira v uporabi čistega vokala, se lahko smatra kot uspešno. Občasno pa zmoti, da so nekatere skladbe predolge, pojavi se tudi kakšen filler. Eno uro in osem minut je včasih predolga dolžina za album, če nima prave dinamike.
Po 25 letih obstoja in 9 albumih Novembers Doom lahko še vedno presenetijo. Vsekakor gre za skupino, ki se ne bo držala istih smernic kot mnoge današnje metalske skupine, temveč bo poskusila tudi s čim novim, kar pripomore k svežini njihove glasbe.
na vrh