Ste že kdaj odprli album iz katerega bi kot iz nekakšne glasbene verzije Necronomicona smrdelo po žveplu, ko bi listali knjižico bi z obračanjem strani poslušali kričanje devic, obdajal pa bi ga vsesplošen občutek teme, zlobe, groze in kaosa? Ne? Potem v rokah še niste držali EPja ljubljanskega black/speed metal tria Hellsword, Blasphemy Unchained, oziroma njegovega ponatisa, saj je bil iz Pekla rojeni demo razprodan v nekaj tednih.
Kakor hitro je bilo seme zla posejano, tako hitro je bilo treba poskrbeti, da bo Njegova beseda širjena znova in še dlje kot prvič. Hellsword so zato znova zamahnili s peklenskim mečem in v krvi bogaboječih natisnili in z verig spustili blasfemični EP ter mu dodali nov studijski komad in priredbo legendarnih Venom. Hellsword glasbeno hodijo po stopinjah pionirjev speed/black metala Hellhammer, Venom, Motörhead, Bathory ter zgodnjih Sodom in Destruction, kar ni nujno najbolj originalno, je pa prekleto lepo pri nas končno prisluhniti bendu, ki ni ujet med stene ortodoksnega thrasha ali black metala. Čeprav velja glasba, ki jo igrajo Hellsword izven undergrounda za arhaično in mrtvo, je presenetljivo kako sveže zveni trio, kot bi bil pravkar povržen Rosemaryjin otrok iz Polanskijeve klasike. Hellsword so totalen "old-school worship", kar pomeni, da pičijo demonično zmes black in speed metala, torej "straight to point" cupa-cupa d-beat bobnanje, perverzno-blasfemične riffe in solaže, kovinsko rožljajoč bas (z zares pestrimi in razgibanimi linijami) in hudičevski vokal Mike-a Manslaughterja. Bend ne pozna kompliciranja in raje kot nizanju neštetih riffom in linijam, prednost daje minimalističnim, a močnim, naspidiranim riffom in pestrim solažam Ironfista ter peklenskemu laježu Mikea Manslaughterja, ki linije posvečene Zlu podaja kot stekli Kerber. Produkcija dema je pravzaprav edina slabost tega nesvetega ploščka. Je že res, da Blasphemy Unchained nikakor ne sme zveneti kot ultra čista produkcija izpod roka kakšnega Andyja Sneapa; umazan, grob in surov zvok daje Hellsword poseben čar in unikaten pečat, a vendarle bi bilo smotrno v prihodnje izboljšati vsaj zvok bobnov. Udarci po snare bobnu, ki trenutno zvenijo kot žgečkanje po podplatih s peresom, bi morali zveneti kot udarci z bičem po Jezuškovem hrbtu. Z novim komadom Burn the Chapel Hellsword dokazujejo, da se peklenske legije še ne mislijo ustaviti tako hitro, zaključna, Hellsword stilu prilagojena Venom klasika Live Like An Angel (Die Like a Devil) pa je le še koza na pentagram odličnega izdelka!
Čeprav so Hellsword daleč od tega, da bi igrali karkoli na daleč originalnega, pa je to kar počnejo udarno, peklensko in zveni točno tako kot mora zveneti. S tem kar Hellsword počnejo danes bi bili v zgodnjih osemdesetih z ramo ob rami očakom kot so Venom in Hellhammer.
na vrh