Desetega januarja 2016 je svet nenadoma pretresla novica, da se je za vekomaj, samo dva dni po izidu svojega novega studijskega albuma »Blackstar« in dva dni po njegovem devetinšestdesetem rojstnem dnevu, poslovil David Robert Jones, ki je bil večino svojega življenja precej bolj znan pod umetniškim nazivom David Bowie. Številne generacije so Bowieja skozi več kot štiri desetletja njegovega glasbenega delovanja poznale tudi pod nazivi njegovih namišljenih osebnosti, Ziggy Stardust, Aladdin Sane ter Thin White Duke, saj se je David nenehno 'regeneriral' v vedno novi zvočni in vizualni podobi. Končnega slovesa enega izmed največjih glasbenih inovatorjev in umetniških ikon vseh časov na začetku leta 2016 zares ni pričakoval nihče razen njega samega in ožjega družinskega kroga, zato številni privrženci novici o njegovi smrti sprva niso verjeli, saj so mislili, da gre za precej slabo šalo. Na žalost je bila novica resnična in dokočno potrjena ob čemer se je glasbeni svet za nekaj časa ovil v temo.
David se je svojega skorajšnjega konca med snemanjem »Blackstar« po besedah dolgoletnega sodelavca, slovitega producenta Tonya Viscontija, ki je vnovič pomagal pri sijajni produkciji, dobro zavedal, zato ne preseneča, da se levji delež besedil na albumu dotika zavedanja in sprejemanja lastne minljivosti, medtem ko večino kompozicij spremlja precej mračen in pretresljivo hladen ambient. Na »Blackstar«, enemu izmed njegovih najbolj eksperimentalnih dosežkov sploh, se je David po navdih vsaj delno vrnil k svoji nepozabni, s krautrockom in elektroniko prežeti, berlinski trilogiji albumov, čeprav je na njem tudi precej avantgardnih in jazzovskih trenutkov ter plejada artrockovskih zvočnih fines. Nekaj vzporednic je moč povezati tudi z albumom »Station to Station« (1976), ki je bil prav tako eden njegovih najbolj eksperimentalnih dosežkov.
»Blackstar« po strukturi posameznih del in svoji ambientalni naravi ne bi mogel biti dovolj drugačen od svojega predhodnika »The Next Day« (2013) s katerim se je Bowie, ki se je na odru zadnjič pojavil leta 2006 za dobrodelni nastop, po desetletnem premoru znova vrnil na glasbeno sceno. Naslovna skladba, ki je izšla kot prvi single z albuma in bila obenem uporabljena v TV seriji 'The Last Panthers', je s skorajda desetimi minutami drugo najdaljše delo v Bowiejevi karieri (klasika »Station to Station« je dolga nekaj čez deset minut) in obenem eno izmed najbolj eksperimentalnih. Srhljivo hladna in temačna atmosfera, sredi katere se glasbena ikona zaveda skorajšnjega slovesa useka poslušalca v dno duše, medtem ko približno nekje na sredini dobi nekoliko svetlejše in bolj eterično obarvane ambientalne odtenke. Obenem je zelo lepo slišati, da so se saksofoni, katere je imel zlasti v sedemdesetih tako rad, proti koncu njegove poti spet vrnili v Davidovo glasbo.
Na »Tis a Pity She Was a Whore« vlada jazzrockovska elektronika, pokdkrepljena s črnim humorjem v besedilu, kateri ni Bowieja zapustil niti v njegovih zadnjih dnevih. Končni rezultat je še ena odlična kompozicija, kjer je avantgardna eksperimentalnost s kopico zabavnih improvizacijskih vložkov združena z neposrednim sporočilom in igrivim refrenom. »Lazarus«, ki je izšel kot poslednji single z albuma, je pravzaprav Bowiejev osebni epitaf. Tu vnovič zavlada srhljivo temačno vzdušje z melanholičnimi aranžmaji, katerega še stopnjuje Davidovo presunljivo petje, kjer se v besedilu poslavlja od 'tuzemskega' življenja. Še posebno pretresljiv je bil spremljevalni video v katerem je bil Bowie posnet na svoji smrtni postelji. »Sue (Or In a Season Of Crime)«, eksperimentalni odklop med avantgardo, elektroniko in jazzom, vsebuje spremljevalni orkester in je nekaj najbolj avantgardnega, kar je David ustvaril po koncu sedemdesetih. Nekoliko paranoični »Girl Loves Me« nadaljuje mrakobno vzdušje prejšnje kompozicije, medtem ko lep orkestralni aranžma ublaži njeno pretežno avantgardno naravo.
»Dollar Days« je lepa, vendar izredno žalostna balada z akustično kitaro, saksofonom in klavirjem v ospredju, ki spomni na nekatere Davidowe balade iz sedemdesetih. Ponovno zavlada otožno ozračje, medtem ko se David vnovič poslavlja od nas. Poslednja skladba na albumu, »I Can't Give Everything Away«, ki od vseh del na albumu še najbolj ustreza definiciji pop skladbe v Bowiejevem prepoznavnem slogu, predstavlja izjemno lep zaključek veličastne glasbene kariere. Tu atmosfera ni več žalostna, temveč dvigujoča in osvobajajoča na račun čudovitega orkestralnega aranžmaja in še ene, poslednje, srce-parajoče vokalne izpovedi, kjer je moč začutiti, da se David že pripravlja na svoje potovanje na 'drugo stran'.
David Bowie je ob dokončnem slovesu svojim privržencem z »Blackstar« podaril mojstrovino, katero se lahko postavi ob bok najboljšim dosežkom njegove neverjetno bogate in slojevite umetniške kariere. Tudi čisto na koncu je Bowie ostal zvest samemu sebi in za veliki finale potrdil sloves večnega zvočnega vizionarja ter glasbenega 'vesoljca', kateremu zlepa ni bilo para. Po Viscontijevih besedah je večni glasbeni kameleon do zadnjega upal, da mu bo dano živeti vsaj še nekaj mesecev, saj je medtem že uspel posneti nekaj demo materiala za svoj potencialni, 'post-Blackstar' album. Verjetno sploh ni treba ugibati, da bo ob silovitem povečanju zanimanja za Davidovo glasbo, ki je sledila njegovi smrti, tudi ta material slej, ko prej doživel uradni izid. Legenda o Davidu Bowieju se nadaljuje naprej.
na vrh