Projekt Blackfield se vrača z novim studijskim albumom. Za njim stojita (še vedno) izraelski glasbenik Aviv Geffen in štirikratni nominiranec za Grammy nagrado Steven Wilson, ki je pred časom, po razpustitivi Porcupine Tree, zagnal nadvse uspešno solo kariero. Če slednjega predobro poznamo po tem, da je danes na sceni pravzaprav edini pravi guru progresivnega rocka, ki s svojo dejavnostjo vzdržuje stik tega žanra s časi pionirstva, ko so zasedbe na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta, pravzaprav utemeljile ta žanr, pa je Geffen zunaj Izraela manj znano ime. Slednji, ki je sicer član žirije v izraelski verziji bitke talentov televizijske oddaje »The Voice«, se je skozi kariero udejstvoval pretežno v pop glasbi, nastopal pred U2, Placebo, sodeloval s producenti, kot sta Tony Visconti in Trevor Horn.
Prihodnost tega projekta je visela na nitki, saj se je Steven Wilson pravzaprav še nedavno tega odločil, da izstopi iz sodelovanja z Geffenom. Čeprav bi lahko Geffen nadaljeval povsem sam, kar sta vse bolj nakazovala tretji in še zlasti četrti studijski album, ki sta vsebovala vse manj in manj glasbeno sorodstvenih vezi z Wilsonovim načinom aranžiranja in komponiranja, si je Wilson tik pred pričetkom vstopa v projekt snemanja novega albuma premislil. Še več. Album »Blackfield V«, ki je blil posnet na večih lokacijah relacije Izrael-Velika Britanija, se ponaša s tem, da je pri snemanju treh skladb v studiu, ki je last Trevorja Horna, z Wilsonom in Geffenom sodeloval, do tega dne verjetno največji zvočni guru vseh časov rock'n'rolla, sam presvetli Alan Parsons.
Glasbena substanca albuma »Blackfield V« se torej znova izdatneje spogleduje s tistim, kar smo že lahko užili na prvih dveh albumih projekta. Ponovno večja zavzetost Stevena Wilsona v projektu vnaša v kompozicjie novega albuma znova večjo vsebnost glasbenih elementov, ki jih je moč stilsko in zvočno primerjati zlasti s kasnejšimi deli Procupine Tree in seveda Wilsonove solo kariere. To pomeni, da lahko kdo označi ta album površno, češ da je znova bolj progresiven, čeprav je ta oznaka v komparativnem smislu in primeru tega projekta, sila nehvaležna. »Blackfield V« namreč krmari znova po glasbeni substanci, ki je neverjetno unikatna zmes alternativnega rocka, popa ter elementov, ki vlečejo na nekaj kar bi sicer lahko bil progresivni rock, vendar ostajajo aranžerski nastavki zanj v tem primeru racionalno »zadržani«. Znotraj nedrij varnega pop rockovskega komponiranja.
Torej. V prvi vrsti je to album, podrejen vzdrževanju nalezljive muzikaličnosti, ki v čvrsto formatiranih aranžmajih, hipoma učinkuje in leze poslušalcu pod kožo. Nosi dražljivo noto močno vibrantnih razpoloženjskih stanj, pri čemer uspe projektu vnesti tudi gabežljiva vzdušja mističnosti, koprnenja, medtem ko je že znana in učinkujoče preizkušena izkušnja sladko grenke melanholije, znotraj skladb znova vseprisotna.
Skaldbe se tokrat dotikajo potovanj. Na relaciji Izrael – Velika Britanja. Vmes je seveda atlantski ocean, ki je vez med dvema celinama, na katerih sta razpeta glasbenika. Poezijo je prispeval Geffen in povzemajo življenjske zgodbe v osemnajst mesečnem obdobju nastajanja tega albuma. Torej je Geffen pripovedovalec zgodbe, obenem pa so ta pripovedovanja tesno povezana z emocijami doživetij, ki jim je Geffen kot glasbeni umetnik, vseskozi izpostavljen. Torej. Gre za prenos teh občutij v format glasbenega komponiranja, kjer naj bi zapuščala v poeziji, optimalni izrazni pečat. Ideja ni nova in so zato besedila marsikdaj blago patetična. Hrepenenje po domačem domu in družini, od katere si zavoljo ustvarjanja nove glasbe, odrinjen. Edini stik z njo je ocean. Ta moment patetike zna marsikoga odbiti od tega albuma, je pa vseskozi prisoten na vseh Blackfield albumih, zato je pač dejstvo, s katerim se je treba nekako sprijazniti.
Bistvo sta Wilson in Geffen dosegla. Od sebe sta spravila znova izredno lep in dovršen glasbeni izdelek, ki ni le v aranžerskem, pač pa tudi v zvočno produkcijskem smislu, pravi šolski učbenik glasbenega komponiranja. Zvočna krajina vseh kompozicij je izredno spretno zapolnjena. Geffen kraljuje s svojim markantnim vokalom, ki se mu v duetih občasno pridružuje pečatni in nezamenljivi Wilson. Dinamični razvoj kreiranih vzdušij je izreden. Duo je mislil na vse malenkosti. Na pravih mestih so skladbe okrašene tudi s simfoničnimi elementi. Vokalne harmonije so znova grabežljive, ko se spoprimete z močjo izrazito spevnih refrenskih napevov. Vrhunce boste poiskali to pot sami. Kakovostnih kolebanj ni. To pomeni, da na albumu ni komponističnih spodrsljajev, ali skladb, ki bi jih lahko označili za »smetilce« igralnega časa (nepotrebna časovna mašila albuma). Je pa »Blackfield V« album, ki se ga obvezno posluša v »enem kosu«. Se pravi od prve do zadnje sekunde, brez vmesnih premorov. Le tako se vas bo dotaknil v polnem učinku.
Ob primerjavah s preteklimi štirimi albumi tega projekta, je »Blackfield V« do tega dne, zagotovo najbolj zrel in v navdahnjenosti definiran album sodelovanja Geffena in Wilsona. V samem iztržku ekspresije, do tega dne zagotovo tudi najmočnejši album obeh glasbenikov. Nov »grenko sladki« art rock album, edinstvenega glasbenega dosjeja.
Blackfield - Family Man / Sorrys / How Was Your Ride?
na vrh