Projekta Blackfield ni treba več podrobno predstavljati. Reč je uspešno splovila in je pridobila na svojo stran obilno število podpornikov. Na mednarodnem prizorišču. Zahvaljujoč imenu Steven Wilson. To je potrdil tudi naš obisk koncerta skupine v aprilu leta 2011, ko sta Steven Wilson in Aviv Geffen, kot glavna nosilca projekta Blackfierld, nastopila s sovjo spremljevalno ekipo na koncertu v italijanskem mestecu Roncade pri Trevisu. Predstavljala sta takrat aktualni album »Welcome to My DNA« (2011).
Komaj dve leti je minilo od takrat, tu pa je že četrti studijski album projekta, preprosto poimenovan, kot »IV«. Album nosi v vsem prave zaščitne znamke predhodnih treh. Obenem pa poudarja da postaja Blackfield vse bolj in bolj samostojna avtorska umetniško izpovedna izkaznica Aviva Geffena. Steven Wilson je vseskozi zaposlen, kot sam vrag. Za popolno osredotočanje na četrti album projekta Blackfield mu je zmanjkalo časa. Ker pa vemo iz kakšnega testa je ta genialni umetnik, je njegovo vodilo, da je treba ustvarjati, snemati in izdajati albume, dokler »teče glasba«. Vse skladbe je tako napisal to pot Aviv, prav tako pa opravil levji delež pri produkciji zvoka. Wilson je poskrbel za njegov končni miks.
Ker je Aviv Geffen perfekcionist, kar je tudi velika značajska odlika njegovega tovariša Stevena Wilsona, je možakar povabil k sodelovanju kar tri gostujoče vokale, ki so svoje prispevke položili z veliko odliko. Tri vokale, ki kreirajo vsak zase svoj glasbeni svet, kot tudi skupine Mercury Rev, Anathema in Suede katerim pripadajo, svoj glasbeni univerzum. Tem vokalom je melanholična atmosfera glasbenega minimalizma Geffena kot komponista, ki je popovsko usmerjen, pisana na kožo, saj nosi takšna usmeritev marsikakšno sorodnost z usmeritvijo njihovih matičnih zasedb. Med njimi je zmagovita zlasti Firefly kjer fantastično vžiga vodilni vokal Suede pevca Bretta Andersona v enkratni zmesi simfoničnih in psihadeličnih elementov. Gre za temačnejši trenutek albuma!
Lost Souls je nosi zanimivo podvojenost motiva kitare v harmoniji bas linije (ta se namerno drži visoke lege). Harmonija spominja na energijo post punkerskih / darkerskih skupin tipa The Cure ali prvih dveh The Mission albumov (obdobje 1986-1988), ki v kombinaciji s psihadeličnim ozadjem melotrona kreirajo poseben moment albuma.. Melodično kompaktni sentiment kitice in refrena, pa mu daje ob vsej retrozvočnosti aktualno pričesko modernih indie pop rock skupin in ta glasba je odličen kandidat za hit single! Hecno je to, da je retrozvočnost močno iskana na MTVju, le pravilno jo moraš »prepakirati«.
Ker gre pri novem Blackfield albumu za nadaljnjo redukcijo progresivnih elementov – izhajamo namreč iz točke, da so bili začetni Blackfield »mehko progresivni«, se album »IV« za razliko od prvih dveh albumov, bliža slogovno in atmosferično delom solo kariere Aviva Geffena, ki je v tem oziru v Izraelu pravi nacionalni glasbeni heroj. Torej. »IV« nosi skoraj več skupnega z melanholijo in pop orientacijo solo del Aviva Geffena, kot pa s prvima dvema Blackfield albumoma.
Wilson je prispeval vokala za otvoritveno skladbo Pills in kasneje za Jupiter. V obeh ne zgrešiš njegove barve glasu. v prvi je v kitici podprt z značilnim starošolskim Lennonovksim efektom (tega je glasba Porcupine Tree sicer vse polna). V skladbi Jupiter dela družbo njegovi prelepi barvi glasu v nalezljivem refrenskem napevu psihadelična spremljava na klaviaturah. Wilson je obarval kitarske pasaže s svojo kitaro (v skladbi Pills ne moreš zaobiti izhodnega dela, ki diši »Porcupine Treejevsko«). Reč, ki najbolj osupne na albumu »IV« je njegova ultra mila zvočna kontrastiranost, ki deluje pristno in organsko v svoji ultra retrozvočnosti. Ta poseduje zvočne elemente na katerem so gradile svoj zvok na prelomu šestdesetih v sedemdeseta pionirske rock skupne, ko so se postopno levile iz psihadeličnih posnemovalcev skupine The Beatles v prave simfonično progresivne rock eksperimentatorje! Melotrona je slišati vsepovsod v izobilju.
Po drugi plati pa je prav ta moment retro zvočnosti tako pretanjeno zapakiran v minimalizem aranžiranja, ki se zbliža konturi ultra hit makerjev Coldplay (skladba Faking), pa tudi U2 (svečanost skladbe Sense Of Insanity). To so trenutki albuma, ki zvenijo posebej darežljivo frekvencam komercialnih radijskih valov. Torej je album IV najprej indie pop rock album!
Album je povsem nepretenciozen. Prej sili v idejno krčenje, kot v slučajno raztegovanje aranžmajev. In prav ta minimalizem učinkuje na celi črti. The Only Fool Is Me, krhko baladni trenutek albuma je dolg manj kot dve minuti, a daje občutek, kot bi šlo za format skladbe dolg najmanj tri minute in pol. Vokal Mercury Rev pevca Jonathana Donahuea deluje v njej izjemno posrečeno. Tudi zaključek albuma ponudi izjemno kratko After the Rain, kjer je mojstrsko podložen programski vzorec, ki polni ritmično ogrodje skladbe. Takšnih trenutkov bi lahko bilo vsepolno na albumu, a očitno Wilson in Geffen hranita tovrstne idejne rešitve za prihodnje čase.
Album »IV.« deluje, kot pohujšljivo dober košček slaščice. Komaj ga okusiš, že se zavrti v finalni krešendo in te prisili da pritisne š na CD predvajalniku še enkrat ukaz »igraj«. In v podanem minimalizmu, ki ga poganja pretanjen občutek obeh glasbenikov za pravšnjo mero idejne racionalizacije, izstopa poudarek na melodični kompaktnosti, unikatni melanholični atmosferi, podedovani s preteklih Blackfield albumov! Naj ponovim. »IV.« je radijsko prijetno nalezljiv od prve do zadnje sekunde minutaže, obenem pa godi na njem izjemna zmes sožitja simfoničnih in psihadeličnih elementov, iz česar ni težko znova enkrat več izluščiti, ne le po principih aranžiranja, pač pa tudi po vokalni barvi pevcev in njihovih interpretacijah, da so stvarniki tega albuma globoko v srcu veliki ljubitelji brezčasnega lika in dela edinstvenih modrijanov. The Beatles!
na vrh