Blackfield: Blackfield II.

Kaj dobimo če pričnemo komprimirati izraz današnjih Porcupine Tree? Da jim npr. odvzemamo dolžino aranžmajev, njihovo kompleksnost in se orientiramo le na poudarjanje osnovnih motivov? Kratke komade. Poleg tega poudarimo prispevek klaviaturam in predvsem poudarimo Wilsonov vokal, tako da ga podvojimo in harmoniziramo v duetu z Izraelskim pevcem Avivom Geffenom? Ambientalni pop rock, ki nosi globoko v sebi zakoreninjene glasbene iztočnice post "Stupid Dream" Porcupine Tree.

Atmosfera je torej znana. Depresije in melanholije je v izobilju. Tistim, ki ste mahnjeni na žalostinke bo tole odlična ušesna masaža, še več! Odlično pihanje na dušo ali ranjeno srce, s katerim si boste lahko dolgo časa lizali rane. To Wilsonovo novo dete se imenuje seveda Blackfield in pred nami je že druga plošča "Blackfield II", ki je tako nasledila prvenec "Blackfield I" iz leta 2004. Mimogrede, ko smo pri depresiji, tisti me vami s samomorilskimi težnjami raje kar preskočite Some Day, kar se atmosfere žalovanja, ki je ujeta v skladbi, tiče.

Blackfield ostajajo tudi z novo ploščo trdno osedlani za uzdami prvenca. Z nami je na slehernem koraku tudi to pot sanjavo razpoloženjsko stanje, ki je zvočno zapolnjeno z izdelanim večplastnim izobiljem raznobarvnih zvočnih kolažev, katerega oče je Wilson. V ozadju so zavese "soundscapesov", značilnih sicer za povest o Porcupine Tree, ki tvorijo glavnino zvoka prepoznavnega tudi za Blackfield. V veliko večji meri, kot pri Porcupine Tree je prisoten tudi klasični klavir. Ritmična podlaga je minimalizirana, a živa in sodi naravnost v lahkoten pop rock. Wilson mnogokrat stopnjuje vzdušje z nalaganjem soundscapesov enega preko drugega, s tem doseže intenzivno zvočno zaveso, ki vseskozi omamno veji iz ozadja. V sami produkciji seveda ne moremo preslišati kitar. Otvoritvena skladba Once denimo vsebuje razmazan trendovski kitarski riff, ki vbrizga lepo mero adrenalina, a kljub temu, temačnega občutka, ki prekriva "Blackfield II" se človek nikakor ne more znebiti. Poleg tega Wilson uporablja na mestih preizkušene trike, kot je denimo kitarski "stereo chorus" efekt (Miss U), s katerim poudarja stanje zamaknjene sanjavosti, "space feel" pa možakar nikakor ne zanemarja tudi pri Blackfield, preko uporabe "glissando" kitarskih trikov, tipične značilnosti današnjih Porcupine Tree. Celotna plošča bazira na izbiri srednje hitrih skladb ali skladb s povsem umirjenim tempom, kar je idealno za doseganje efekta "možganske paralize" na poslušalcu, ko na tovrstna tempa nalagaš posamezne zvočne plasti, kot to zna Steven Wilson.

Blackfield uspeva zanimivo in posrečeno združevanje moderno zvenečega s tradicionalnim. Naraven zvok vokalnih harmonij, za katerega sta glavna vokala Aviva Geffena in Stevena Wilsona idealna (izstopa Where Is My Love?), saj je melanholija izredno intenzivna preko njunega retro Beatles pristopa (Christenings bo všeč celo ljubiteljem brit popa). Trenutek poudarjene retro ekstaze, ki leži na akustično vodeni 1.000 People, katera dinamično raste v rastoči intenziteti čutnih vokalov iz sekunde v sekundo, nikakor ne uide ušesu. Tu so še omenjeni retro kolaži dodajanja kitar in klasičnega klavirja, kar pa dodatno ustvarja ter poudarja tisti sanjavi moment, so zavese "soundscapesov" v ozadju, iz katerega se tako omamljeni poslušalec mnogokrat brez težav prebudi na mestih, kjer se priključijo nenadno masivni blasti preprostih moderno razmazanih kitarskih, a prodornih, riffov, ki dodajajo temu pavšalno rečeno "prog pop rock" albumu, alternativni element. Vse je združeno skupaj na neverjetno skladno mozaičen način, album pa teče skozi minutažo kot po maslu. Osnovna glasbena usmeritev bazira na ustvarjanju ekspresivnih glavnih motivov, ki se usedejo takoj v uho. S tem je znova poudarjen artistični talent "večno trpeče duše krvavečega srca" Stevena Wilsona. V tem združevanju izstopa na "Blackfield II" skladba Epidemic, čeprav med skladbami ni občutnih kakovostnih nihanj. Preseneti pa moment teatralnosti poznih Waters era Pink Floyd v End Of The World z valček ritemsko podlogo in poudarjenim klasičnim klavirjem in tako pomeni idealno izbiro visoko dramatičnega zaključka albuma. Obema glasbenikoma je uspelo še nekaj. V skladbe sta skozi komponiranje uspešno vnesla element svežine glasbenih idej, ki pomenijo, da na "Blackfield II" niti v enem trenutku nisi soočen z nevarnostjo "samo-repeticije" izvajalca.

Wilson je mojster konfiguriranja minimalizmov v mozaik izpolnjene glasbene podobe, tako po zvočni kot komponistični plati. "Blackfield II" je potrditev tega združevanja kratkih, enostavnih in jedrnatih trikov v kompaktno jedro izdelanih pesmi, ekspresivnih refrenov in predrefrenov.Blackfield tudi po drugi plošči ostajajo prelepa atrakcija na modnem glasbenem horizontu. Če ste zaljubljeni v Porcupine Tree, se boste 100% našli znotraj Blackfield. Zlasti vsi ljubitelji, krajših, komercialno nastavljenih komadov Porcupine Tree a la Open Car, Lazarus ali She Moved On. Blackfield ne skriva komercialnega potenciala. A stvar ni tako "preprosta". Gre za kompaktno zmes pop-a, alternativnih prijemov, psihadeličnih retro momentov in trših riffovskih vskokov moderne produkcijske branže, ki združeni v skladnosti ne skrivajo visoke glasbene inteligence.