Blackfield: Blackfield

Blackfield je skupni projekt šefa Porcupine Tree Stevena Wilsona (vokal, kitara) in izraelskega pop rock zvezdnika Aviva Geffena (vokal, kitara). Ob izidu te plošče so se Porcupine Tree fani zbali, da bo kaj takega, kot je Blackfield, doletelo kasneje tudi Porcupine Tree. Pesmi so namreč kratke, z izdelanimi motivi in sledijo kalupu 2x predrefren, 3x refren in vmes srednji inštrumentalni del. Torej ni razpotegnjenih štiklov, ki bi bili progresivno raziskovalni, kot to pričakuješ pri Porcupine Tree. Atmosfera je melanholična, temačna in kar je pomembno resnična, zelo resnična kar daje plošči posebno težo ter posebnosti, to pa glasbenim kreacijam vedno prinaša plus točke.

Zvočni spekter je sočno zapolnjen z masivnim melotronom. Aranžmaji klaviatur so fenomenalno izbrani, izpiljeni in sestavljeni, saj dajejo vtis kot bi igral skozi ploščo pravi mali godalni orkester. Komadi so večinoma sanjavi, srednje hitri, gre za preplet mirnih pasaž s srednje hitrimi, v katerih visoko vzdušje ne popušča. Zanimivo je, da projekt združuje dva lead vokala, ki pa posebnega kontrasta na plošči ne ustvarita, saj sta barvi obeh vokalov precej podobni. Vendar vsi aranžmaji lepo, da ne rečem idealno, sedejo skupaj. Seveda se poslužujejo fantje sem in tja tudi računalniških sampleov, ki okusno popestrijo celotno situacijo. Vnosa kitarskih solaž ni, pač pa nizajo Blackfield enostavne kitarske okraske na osnovo motiva, ki služijo zgolj za okras in dvig vzdušja v pesmih.

Nekaj je orientalsko zapeljanih trenutkov (Open Mind), potem pravih sanjavih mid – tempo viž (Scars), ali skrajno melanholičnih variant (sofisticirana balada Lullaby), medtem ko Pain (z Geffenom na glavnem vokalu) spominja po besedilu in zgradbi na She Moved On (Porcupine Tree, "Lightbulb Sun", 2000). Potem najdemo tudi kakšen akustični sprehod odet v "beatlesizme" kot je npr. Summer, ali kombinacijo rocka in keltskih folk motivov (The Hole In Me). Glissando kitarskih fint, ki so Wilsonova zaščitna znamka, ni nikjer z izjemo refrena zaključne Hello. Pesmi se torej ne izognejo Porcupine Tree feela. Prva stvar je melotron in vokalni aranžmaji ter mestoma način komponiranja, kar dokazuje da je imel večino besede pri snovanju materiala ravno Wilson. Blackfield so mehkejše sorte reč, skrbijo za visoko atmosfero, ki je resnično živa, razvijajo masiven poln zvok, kjer distorzirani zvoki in adrenalinska riffovska naglica ne najdejo svojega mesta. Blackfield je glasba melanholičnih duš. Ne bi vam priporočal, da si "Blackfield" zavrtite ob kakšnih trenutkih hujših osebnih razočaranj, kajti ta neizmerna žalost in bolečina ujeta v Blackfield, lahko takrat le krepi potencialna sucidna nagnjenja. "Blackfield" je zrel rockovski album, popolnoma poseben in drugačen, ki nosi posebno magijo, vredno vse pozornosti.