Thin Lizzy: Black Rose

Black Rose je že deveti Thin Lizzy album po vrsti, ki obenem predstavlja tudi zadnje zatočišče za vse ljubitelje tradicionalno romantičnih Lynottovih opevanj tegob vsakdanjika. Z eno razliko! Po Robertsonovem odhodu se Lizzy zvok vse pogosteje naslanja na trše, bolj udarne ritme, ki na prvi pogled s njeno "staro" podobo nimajo dosti skupnega. Tu izstopa predvsem eno ime - Gary Moore, kateremu je potrebno pripisati zasluge za vse povprek prekipevajoče ter tehnično povsem izpiljene kitarske elemente, ki Thin Lizzy opremijo s še dodatno mero energije. Pazljivost tu vendarle ni odveč, saj tako eksperimentiranje z tršimi glasbenimi vzorci, brezhibno funkcionira le ob popolnem razumevanju le teh. Tako pod drobnogledom nehote pristaneta Downey in Gorham. Stara mačka, vajena predrznih, karakterno močnejših Robertsonovih preigravanj, pogosto stojita predaleč stran od Moorovih sicer odlično zamišljenih glasbenih rešitev. Povedano z drugimi besedami, Thin Lizzy po Robertsonu ostajajo brez tiste prave "nasty" štime, ki Lynottove fante postavlja v zelo neugodno situacijo. S tem jih napravi nekakšne ujetnike med staro in novo Thin Lizzy podobo. Moorova prisotnost postane dobrodošla predvsem ob pojavu nekakšne tekmovalnosti med njim in Gorhamom. Njun odnos kljub temu ostaja prijateljski, a vseeno za Scotta predstavlja izziv posebne sorte Razmerje, ki bi ga sicer težko označili kot sanjskega, na pokušino ponuja recimo temu modernejšo različico hard rokerskega pristopa, močno približano v tistem času hitro razvijajoči heavy metal sceni.

Spet druga zgodba je Phil Lynott. Romantični bojevnik tudi tokrat bije bitke z mogočnimi kreaturami. In zmaga! Na njegovemu dolgemu seznamu popravljenih krivic se znajde tudi nekakšna rokerska oda svoji drugi veliki ljubezni Irski. Ne manjka niti starševske ljubezni polnih motivov, še najmanj pa značilnih Philovih basovskih linij, ki nas, kot ponavadi, vse od uvodne Do Anything You Want To Do, krepko držijo za goltanec. "Moorovi" Thin Lizzy imajo potencial, o tem ni nobenega dvoma. Uvodna skladba, s tradicionalnim Lizzy tercetnim zapeljevanjem, pride še najbližje starim dobrim kitarskim dvobojem. Odličen uvod atmosfero napolni s posebno energijo. Sledi podobno obarvana Toughest Street In Town, kjer Moore prvič prileze iz varnega zavetja polaganja kitarskih akordov, ter nas nemudoma zbombardira s serijo poblesavljenih pasaž. Vse lepo in super, a kaj ko to enostavno niso Thin Lizzy. Tokrat je možno prvič močneje občutiti pomanjkanje finosti, oziroma močnejše karakternosti, ob kateri nam je v minulih časih pogosto zaledenela kri. Seveda Moore pač ni Robertson, kdo pa vam je ljubši, presodite sami.

Humor, strast in bujna domišljija zaznamujejo Lynottov funk S & M, ki pa, razen zabavnega besedila, močno spominjajočega na Dancing In The Monlight, hitro pade v pozabo. Pred njeno usodo je ne uspe rešiti niti Gorhamov domiselni kitarski solo. Je pa zato toliko boljša Waiting For An Alibi, eden zadnjih velikih Thin Lizzy hitov, ki, zahvaljujoč svoji spevnosti, kmalu postane ljubljenka vsakega Lizzy navdušenca. Skladba nam prikaže Moora kot vzornega učenca, ki Scottu vljudno pušča obilo manevrskega prostora. Še več, njegovo tercetno prelivanje Scottovih melodičnih zamisli prebuja nostalgije polne občutke, kar nazorno priča o kitaristovi predanosti kot tudi o njegovemu popolnemu zavedanju svojega položaja znotraj kolektiva.

Sarah je Lynottovo posvetilo svoji hčeri. Ljubezen in toplina, ki, vsaj v tem načinu, predstavlja novo obliko Philovega izražanja, istočasno govori o nestanovitni pevčevi naravi, ki ga je na koncu tudi stala življenja. Na eni strani ljubeči oče, na drugi divji roker, ki se nikakor ne more upreti noremu zvezdniškemu življenju. Pesem, spremljana s Gorhamovo akustiko, deluje kot spodobna pop stvaritev, ki bi verjetno do večjega izraza prišla na kakemu od dveh Lynottovih solo albumov. Jasno sliko o Philipovi močno razdvojeni osebnosti prikaže Got To Give It Up, ki kot nalašč nasledi Sarin slavospev, ter tako neusmiljeno zabriše vse sledi o nedolžni ljubezni. Gre za verjetno eno boljših Thin Lizzy stvaritev. Stihi kot "tell my mother, tell my father, that their fine young son didn't get far" ter "he tried but his spirit broke" govorijo sami zase. Temna stran Phila Lynotta, ki se na Bad Reputation še spopada s porodnimi težavami, po vseh leti le prihaja na dan. Vseeno raje zaključimo v prijaznejšem vzdušju. With Love v svoji naivnosti spominja na Fighting obdobje, medtem ko s Roisin Dubh zaključek albuma dominantno zaznamuje še ena velika ljubezen, tokrat ljubezen do irske zemlje, zgodovine in ljudskega izročila njenih ljudi, iz katerih Lynott že od vsega začetka črpa ustvarjalno inspiracijo. Ta epska sedem minutna mineštra tradicionalnih keltskih melodij in napevov, bo ob briljantni izvedbi obeh kitaristov, iz vas sigurno iztisnila kako solzo ali dve. Nepozaben zaključek bolj neorientiranega albuma, ki na koncu le zasluži podnaslov A Rock Legend.