Vse do uradne potrditve vnovične združitve legendarnega progresivnorockovskega tria Emerson, Lake & Palmer (ELP) se je zdelo, da bodo slednji za vekomaj pripadali 'starim dobrim časom', ko je bila rock glasba še mlada, osvežilna in neobremenjena z založniško korupcijo. Prvi poskus ELP združitve po koncu sedemdesetih se je zgodil že leta 1986, ko sta klaviaturski mag Keith Emerson in pevska/kitarska/baskitarska ikona Greg Lake namesto tedaj zasedenega bobnarskega velemojstra Carla Palmerja k sodelovanju povabila legendarnega Cozya Powella. Njihov edini studijski album je bil soliden, vendar nič posebnega v primerjavi z zlato ELP ero v prvi polovici sedemdesetih. Nato sta srečo poskusila Emerson in Palmer, medtem ko je Lakea v projektu z imenom 3 nadomestil Robert Berry. Edini studijski album tega kratkega druženja z naslovom »To the Power of Three« (1988) je bil slogovno bližje melodičnemu rocku/AOR-u kot progresivnemu rocku. Za razliko od »Emerson, Lake & Powell« (1986), ki je še zdaj dokaj cenjen dosežek, je večina ELP privržencev dandanes nanj že praktično pozabila.
Nekateri so zaradi tega že dokočno odmislili, da se bodo ELP še kdaj prikazali v klasični, originalni postavi. No, kljub temu, da je slabo kazalo, so se Emerson, Lake in Palmer leta 1991, ko je Palmer zapustil superskupino Asia, vendarle ponovno združili in se prvič po letu 1978 (od njihovega razpada konec sedemdesetih je tedaj minilo natanko dvanajst let) lotili snemanja nove glasbe, pri čemer so se poskušali čim manj obremenjevati s svojo slovito dediščino iz začetka sedemdesetih.
Rezultat novega druženja je bil album »Black Moon«, ki za razliko od tega kar je sledilo čez dve leti ni bil popolna katastrofa, niti ni bil primerljiv z 'zlatimi časi', temveč je bil povsem povprečen dosežek in vsaj sprejemljiv za vse tiste, ki od ELP združitve, po toliko letih odkar so nazadnje skupaj ustvarjali novo glasbo, ni gojil pretirano velikih (in nerealnih) pričakovanj. Lakeov vokal je skozi leta postal precej bolj okrnjen, postavljen v nižjo lego in mračen, kar se je v naslednjih letih žal le še stopnjevalo, medtem ko se tudi Emerson pri kovanju posameznih simfoničnih aranžmajev in redkih improvizacij ni kdo ve kako pretirano pretegnil in se pogostokrat zdi že preveč 'krotek' v primerjavi s preteklimi virtuoznimi podvihi. Še največ prožnosti je bilo na »Black Moon« s strani Palmerja, ki je bil pri mlatenju bobnarske postavitve vsaj na običajni, pričakovani ravni.
Posamezne »Black Moon« skladbe so bile krepko pod ELP standardi, kakršni so vladali med letoma 1970 in 1974. Temu dejstvu seveda ni bila v pomoč precej hladna in sterilna produkcija. Naslovna in obenem otvoritvena skladba, ki je nekakšen kompromisni hibrid med simfoprogom in melodičnim rockom, je razmeroma solidna otvoritev in morda celo edini trenutek na albumu, kjer je moč slišati enakovreden vložek vseh treh ELP veljakov. Keithovi simfonični aranžmaji so, za razliko od večine albuma, zabavni in razgibani, medtem ko je melodični refren povsem povprečen. Stvari od tu naprej ne grejo na boljše, ampak prej na slabše. Precejšen 'tujek' predstavlja veseljaški »Paper Blood«, ki je na račun orglic, blues kitarskih fraz ter ženskih spremljevalnih vokalov v refrenu bližje blues rocku in r'n'b-ju kot simfoničnemu prog rocku. Vse skupaj niti ne bi bilo tako slabo, če skladbe ne bi zaznamoval dolgočasen refren.
Akustično usmerjena ljubezenska balada »Affairs of the Heart« je bila napisana v času Lakeovega sodelovanja s klaviaturistom Geoffom Downesom (Asia, Yes) v njunem nerealiziranem projektu Ride the Tiger. Od Lakeovih balad, ki so bile napisane po koncu 'zlate ere' je ta ena izmed redkih, ki si zasluži pohvalo. »Romeo And Juliet« je še kar zanimiva Emersonova interpretacija klasičnega dela ruskega skladatelja Sergeja Prokofjeva, ki vsaj za trenutek obudi spomine na njegove nekoč inovativne in provokativne eksperimente iz začetka sedemdesetih s katerimi je dregnil v 'sršenje gnezdo' puritanske elite podpornikov klasične glasbe. Lakeova pacifistična balada »Farewell to Arms« vsebuje lep nosilni aranžma in osrednje sporočilo, vendar kitaristovo/basistovo petje ni na pričakovani emocionalni ravni, zato gre za še eno delo na katerega se po poslušanju razmeroma hitro pozabi. »Changing States« je . dokaj povprečen inštrumental z Emersonovimi eklektičnimi, vendar nevznemirljivimi variacijami v glavni vlogi.
»Burning Bridges« je napisal ameriški filmski skladatelj ter »Black Moon« producent Mark Mancina in to se mu tudi pozna, saj bolj kot na ELP skladbo spominja na ozadje kakšnega klišejskega hollywoodskega filma, kjer glavni junak premaga vse zlobce in skupaj z izvoljenko odide proti sončnemu zahodu. Inštrumental »Close to Home« je Emersonov klavirski interludij, ki bi na račun galantnega osrednjega aranžmaja dobro izpadel tudi ob morebitni vokalni spremljavi. »Better Days«, eden izmed boljših trenutkov, je soliden hibrid med simfoprogom in udarno naravnanim melodičnim rockom, ki se ponaša z učinkovitim refrenom in eno izmed Gregovih boljših pevskih predstav na »Black Moon«. Album se zaključi z Lakeovo ljubezensko balado »Footprints in the Snow«, ki za seboj ne zapusti kdo ve kako impresivnega vtisa.
Legendarni trio je z »Black Moon«, ki je bil na žalost daleč od tega česar so bili ELP nekoč zmožni, čeprav je bil, če ne drugega, vsaj spodoben in poslušljiv dosežek, napovedal, da so se naposled, po skoraj dvanajstih letih, vrnili med žive. Kompromisov je bilo na albumu že skorajda preveč, a je bilo dobro to, da je superskupina kot trio vsaj razmeroma enakovredno sodelovala za razliko od 'razdrobljene' prakse s konca sedemdesetih. Žal pa se je njihova težko pričakovana vrnitev že takoj po sicer uspešni »Black Moon« turneji in še posebno ob izidu naslednjega studijskega albuma, katastrofalno slabega »In The Hot Seat« (1994), ki je dokončno zapečatil njihovo usodo, izkazala za ponesrečeno in se leta 1998 neslavno zaključila.
na vrh