Weather Report: Black Market

"Black Market", šesti studijski album jazz fusion legend Weather Report, je bil najpomembnejši in po mojem tudi najboljši album v njihovi bogati karieri. Ta mojstrovina je dan danes prepoznana po nekaterih kultnih kompozicijah, ki so za vselej preoblikovale glasbeni svet in ne samo dotedanje pojmovanje mavričnega sveta jazz fusiona. Na "Black Market" se je glasbena usmeritev legendarne skupine skoraj popolnoma otresla do tedaj prevladujočih funkovskih ritmov ter prešla k bolj melodičnim ritmičnim oblikam. Vse to pa so Weather Report začinili še s pestrim vnosom različnih elementov svetovne glasbe, predvsem tistih iz dežel južnega dela zemeljske poloble, s čimer so se sicer proslavili že na predhodnem albumu "Tale Spinnin'" (1975). Obenem je bil to tudi njihov najbolj električno obarvan izdelek in najbližje kolikor so se Weather Report sploh kdaj približali terminu "rock" v smeri jazz rock fusiona, saj so bili od vseh najpomembnejših jazz fusion skupin tistega časa vedno najbolj tradicionalno jazzovsko zveneči, nekoliko tudi zato, ker v svojih vrstah nikoli niso imeli (električnega) kitarista. Legendarna ustanovitelja in voditelja skupine, klaviaturist Joe Zawinul (1932-2007) ter saksofonist Wayne Shorter (1933-), sta se odločila da je napočil naslednji korak za njune vizionarske improvizacije in se namenila še dodatno izboljšati že do tedaj več kot izvrstno ritem linijo. Inovativnih elementov, ki so "Black Market" naredili za enega največjih draguljev v zgodovini jazz fusiona je bilo več, skoraj vsi pa so vodili k enemu imenu – Jaco Pastorius (1951-1987).

Prav prihod slednjega je poskrbel, da je "Black Market" postal najpomembnejši mejnik v razmeroma dolgi in pestri karieri skupine in most med dvema različnima obdobjema skupine. Pastorius, eden najbolj inovativnih in cenjenih basistov vseh časov, se je prvič pojavil prav na tem albumu, kjer je prišel kot zamenjava za dotedanjega basista Alphonsa Johnsona. Slednji se je med nastajanjem albuma odločil, da se bo pridružil starima pajdašema Billyu Cobhamu in Georgeu Dukeu pri novem skupnem projektu, kateri je vseboval tudi mladega Johna Scofielda na kitari. Zawinul je imel sicer že nekaj časa povečevalno steklo nad Pastoriusom, vendar je bil pred Johnsonovo odločitvijo popolnoma zadovoljen z dotedanjim prispevkom tega odličnega basista, ki je na predhodnih albumih "Mysterious Traveller" (1974) ter "Tale Spinnin'" poskrbel k naslednjemu uspešnemu evolucijskemu koraku skupine, ko je zamenjal originalnega, akustično usmerjenega basista Miroslava Vitousa. Električno naravnani Johnson je bil do tedaj, tako rekoč idealen izbor za skupino, a ko je v skupino prišel neverjetni talent in inovator Pastorius, sapo jemajoči atlet na brezstrunskem basu, tako rekoč pravcati Hendrix bas kitare, ki je bil obenem še odličen komponist, Johnsona ni prav nihče več pogrešal, kljub temu, da si je za vselej prislužil svoje mesto med najboljšimi basisti vseh časov in so ga legendarni britanski prog rockerji Genesis celo nekaj časa vabili kot koncertno menjavo za njihovega nekdanjega kitarista Stevea Hacketta. S Pastoriusom v zasedbi pa so Weather Report po mojem mnenju dobili najimenitnejšega uporabnika tega inštrumenta, kar jih je do zdaj hodilo po zemeljski obli in to vsekakor ni bila malenkost. Korak do najuspešnejšega in tudi najboljšega obdobja njihove kariere je bil tako samo še formalnost. "Black Market" je na simboličen način zaprl Johnsonovo ero ter odprl Pastoriusovo obdobje, najbolj vznemirljivo poglavje v zgodovini skupine.

Kljub temu, da sta glede pozicije basista zadela glavni dobitek na loteriji, pa sta se Zawinul in Shorter do tedaj še vedno spopadala s perečim problemom stalno menjajočih se bobnarjev, katerega sta želela rešiti enkrat za vselej. Na Johnsonov predlog sta v skupino privedla Chesterja Thompsona, ki je tedaj sodeloval z legendarnim Frankom Zappo (kasneje pa je postal znan tudi kot redni koncertni bobnar Genesis). Thompson, ki je na albumu odigral večino skladb, razen prvih dveh na katerih je bobnal še njegov predhodnik Narada Michael Walden (ex-Mahavishnu Orchestra), pa žal ni ostal za dolgo v skupini in jo je že kmalu po izidu tega albuma zapustil. Poleg iz r'n'b izhajajočega Pastoriusa, ki je bas pogosto uporabljal na tak način kot kitaro, je bil prav Thompsonov stil bobnanja, ki je bil kombinacija izjemne moči in dinamike, tisti, ki je poskrbel, da je "Black Market" po mojem njihov najudarnejši album in na ta način nekako tudi najbližji ljubiteljem rock glasbe, ki so od jazz fusion legend ponavadi še najbolj čislali z McLaughlinovimi kitarskimi norijami prežete The Mahavishnu Orchestra. Ko se je zasedbi pridružil še izvrstni tolkalist Alejandro Acuna iz Peruja, kateri je na albumu delal družbo dotedanjemu tolkalistu Donu Aliasu, so Weather Report dobili po mojem mnenju najmočnejšo zasedbo v svoji zgodovini, vsaj kar se tiče širine ritem linije. Zato ker, so na "Black Market" pustili svoj pečat tako Pastorius kot Johnson na basu, Thompson in Walden na bobnih ter Acuna in Alias na tolkalih, na njem prevladuje izjemna ritmična raznovrstnost, ki je prava paša za vse glasbene sladokusce. Skoraj vsaki drugi skupini bi uporaba toliko različnih ritem linij povzročila vrsto preglavic, a za Weather Report je bila to prava nebeška mana, ki dela ta album povsem unikaten v primerjavi z ostalimi njihovimi izdelki.

Kot po tradiciji pa so tudi na tem albumu prevladovale Zawinulove in Shorterjeve kompozicije. Slednja sta tu še razširila svojo zakladnico inovacij in se še enkrat več proslavila kot ena izmed glavnih glasbenih vizionarjev 20. stoletja. Vendar s to pomembno razliko od prejšnjih albumov, da sta to pot pustila zraven tudi druge in tako prepustila nekaj kompozicijskega prostora obema bas odličnikoma, ki sta z "Barbary Coast" (Pastorius) ter "Herandnu" (Johnson) prispevala vsak svoj kompozicijski delež.

Vse kompozicije na albumu so mojstrovine, vsaka seveda na svoj način. Od take zasedbe je bil kaj manj kot čisti perfekcionizem račun brez krčmarja. Album odpre naslovna kompozicija "Black Market", ki je eno njihovih najbolj priljubljenih in znanih del ter klasika jazz fusiona. Z zaščitno dvojno bas linijo napeljano prek Zawinulovega električnega klavirja ter kombinacijo melodičnih Shorterjevih pasaž na saksofonu, katere so podložene na melodični igri Johnsonovega basa, je končni rezultat nič manj kot veličasten. Za posladek pa je na koncu še duhovita Shorterjeva solaža na saksofonu, katera je položena na izjemno pestro kombinatoriko tolkal in bas linije. Vzdušje te melodične poslastice, katera se zaključi z grmenjem topovskih salv, pred očmi zlahka pričara podobo nekega karibskega otoka, kjer temperamentni domačini trgujejo z domačo obrtjo in plešejo eksotične plese dolgo v noč.

Sledeča mojstrovina, ki izhaja iz genialnega uma Joea Zawinula, "Cannon Ball", je njegovo nadvse ganljivo posvetilo legendarnemu alto saksofonistu Julianu "Cannonballu" Aderleyu, kateri je preminil nekaj mesecev pred izidom tega album. Aderley ni bil samo Zawinul glasbeni sodelavec s katerim je sodeloval v njegovi skupini od leta 1961 do 1970, temveč tudi dober prijatelj s katerim sta skupaj posnela veliki jazz hit "Mercy, Mercy, Mercy", kateri je še danes eno najbolj znanih del v Zawinulovi karieri. Joe je svojemu legendarnemu mentorju posvetil eno najboljših del na albumu, ki obenem predstavlja tudi Pastoriusov debut za Weather Report in si že zato zasluži status klasike. Slednji se že od prve sekunde dokaže s svojim unikatnim melodičnim pristopom, kateri je kasneje skoraj revolucionarno prispeval k nekaterim povsem novim smernicam v načinu igranja električnega basa. Kombinacija melodičnega Pastoriusovega basa ter Zawinulovih zaščitnih pasaž na Fender Rhodesu sta glavni odliki te izvrstne kompozicije, katero ves čas preveva melanholično vzdušje. Čudovito in brezčasno posvetilo enemu izmed velikanov jazz glasbe.

Na "Gibraltar", katerega odpre šumenje valov in zvoki parnika, se Zawinul ponovno poda po ustvarjalni navdih k vplivom svetovne glasbe. Te je po večini dobil na svojih potovanjih po svetu, nekatere pa tudi po povsem lastnih predstavah. Tu se v prvem delu v ospredje prebije tudi melanholični Shorterjev saksofon, kateri pa kaj kmalu ubere bolj energičen ton in začne pluti med bogatimi ritmičnimi prehodi. Ritem sekcija, ki je porazdeljena med melodičnim rožljanjem Johnsonovega basa, Thompsonovimi energičnimi prehodi na bobnih ter Acunovimi vložki na tolkalih je prava paša za ušesa ter lepa demonstracija moči, dinamike in elegance. Glavni povezovalni element pa so tudi tokrat zdaj borbene, zdaj elegantne Zawinulove pasaže na Fender Rhodesu. Neuničljivemu duetu Zawinul-Shorter se še enkrat posreči ustvariti čudovito vzdušje potovanja po eksotični deželi, vzdušje katero je tako značilno za večino del skupine.

Shorter se na albumu v vlogi komponista prvič proslavi z "Elegant People", kjer še enkrat demonstrira svoje mojstrstvo ustvarjanja med seboj povezanih, a povsem različnih melodij. Obenem pa se izvrstno izkaže tudi njegov dolgoletni tovariš Zawinul, ki s svojimi pasažami na električnem klavirju opomni, da ni obstajal nihče drug, kateri bi lahko bil bolj primeren glasbeni sodelavec kot on. Sploh kar se tiče njegovega prispevka pri posameznih vhodih. Ritem linija se tudi tu kar šibi od raznovrstnosti in iz sekunde v sekunde prispeva nekaj novega v kompozicijo ter tako še poveča njeno razgibanost.

"Three Clowns" je še ena imenitna Shorterjeva stvaritev, katere navdih je prav tako treba iskati v nekih daljnih deželah, predvsem na afriških obalah ali karibih. S svojim skrivnostnim uvodom, kateremu sledi energičen prehod na tolkalih in električnemu klavirju, je še ena čudovita in nenavadna mešanica obskurnosti ter melodičnosti. Še posebno pa navduši interakcija med Johnsonovim basom in duhovitimi pasažami na Zawinulovem klavirju.

Na izvrstnem "Barbary Coast", kateri se odpre s hrupom prometnega zamaška, se je v vlogi komponista prvič predstavil Pastorius, kateri s svojim specifičnim igranjem basa tudi na tem mestu ni skrival svojih r'n'b korenin. Prav po njegovi zaslugi je bila znotraj te kompozicije melodija ponovno porinjena v ospredje. Poleg zaščitnih Pastoriusovih prijemov, gre občudovati tudi Zawinulove večdelne pasaže na klaviaturah ter elegantno Shorterjevo spremljavo na saksofonu. Na nek način je to tista kompozicija s katero se je Jaco ne samo predstavil kot odličen komponist in inovator svojega inštrumenta, temveč zasidral v srcih večine ljubiteljev skupine kot tretji najpomembnejši član v njihovi zgodovini.

Za zaključek pa je za slovo pomahal še Johnson prek njegovega odličnega umotvora "Herandnu" (ime kompozicije izhaja iz neke trgovine v Kopenhagnu, katero je Johnson obiskal sredi prejšnje turneje s skupino), kjer gre še enkrat občudovati neverjetno razgibanost ritem linije Johnson/Thompson/Acuna, katera jemlje sapo s svojimi vselej domiselnimi vložki. Vmes pa vse skupaj kot ponavadi povezujeta oba glavna mojstra, Zawinul s svojim elegantnim menjavanjem med akustičnim klavirjem in električnim zvokom sintesizerjev ter Shorter s hkratno uporabo tenor in alto saksofona. To je bila še ena izmed tistih pomembnih kompozicij s katero so Weather Report ustvarili in prispevali nekaj povsem novega v svet jazz fusiona.

"Black Market", kateri je na imeniten način odprl Pastoriusovo ter obenem končal Johnsonovo ero, je še danes fenomenalen album, ki je po mojem celo najveličastnejši dosežek v zgodovini te legendarne skupine, ne glede na to, da je bil naslednji album, "Heavy Weather" (1977), pri večini ljubiteljev skupine še bolj priljubljen in komercialno uspešnejši. Prav to, da je to edini album na katerem so na izjemno uspešen način uporabili toliko različnih ritmičnih dejavnikov (ter edini album, kateri je obenem vseboval prispevek najboljšega in enega izmed najboljših basistov vseh časov) nekaj kar bi pokopalo večino drugih skupin tistega časa, ga dela tako posebnega in čudovitega ter potrjuje neverjetno vizionarstvo nesmrtnega dueta Zawinul/Shorter. "Black Market" je brez pomislekov eden izmed petih najboljših albumov v zgodovini jazz fusiona ter mojstrovina, katera še danes sodi v sleherno pošteno glasbeno zbirko, tudi za tiste, ki ne sodijo med redne poslušalce jazza.