Ne, ne gre za še enega v nizu suhoparnih metalcore izdelkov, ki se pri nas na slovenskem zgodijo in zelo hitro izzvenijo v praznino, temveč lahko tokrat zastavimo zgodbo preprosto tako: thrash metal se po dolgih decenijah delovanja in funkcionalnosti ni izpel ter postal rustikalen, temveč je pridobil malce več tehnicističnih plasti, se moderniziral, nikakor pa ne odpovedal pedantnemu glasbenemu delu tako v melodični kot ritmični sekciji zasedbe. Na slovenskem smo od nekdaj premogli cele ešalone kitaristov, ki so si za zgled po Jamesu Hetfieldu in Daveu Mustaineu ali pa žal prezgodaj preminulem briljantu Dimebagu Darrellu za zgled postavili mlajša imena, pa če so to možje iz bolj odmevnih zasedb, kot so In Flames ali pa cele serije sicer nekdaj izvrstnih zasedb, ki pa dandanes malce izgubljajo svoj sijaj (Unearth, As I Lay Dying, God Forbid ali kaj podobnega kar zdrsne v prvi plan). Veliko se izjemnih, a za mnoge preostrih diamantov, kot so The Haunted, Lazarus A.D. ter podobnih slavilcev spevnih kitarskih kanonad na najkakovostnejši način žal ne pritakne, se pa na vsake toliko zgodijo izjeme, ki dajejo ljubiteljem malce zahtevnejšega kitarskega garanja upanje, da še ni vse tako izpeto in brezveze kot bi ob poplavi popolnoma identičnih modnih muh enodnevnic morda lahko pomislili. Skupine, ki nimajo nikakršne esence, smisla, identitete ali para lastnih jajc so svoj čas rasle kot gobe na metalcoreovskem travniku, bore malo pa jih je uspelo preživeti test časa ter se dokazati kot nekaj boljšega, nekaj presežnega, nekaj sposobnega daljnoročnejše samoohranitve ter evolucijskega merjenja moči. Šminka, tabloidne zgodbice in trače pustimo tokrat lepo ob strani, pa čeprav se nekaj sumljivega sijaja žarometov najde tudi na štajerski zasedbi I Vs. I (kaj pa pričakujete, če je frontman zasedbe poskusil srečo na poptevejevskih Talentih in pristal v zasedbi pomenljivega imena In & Out, zmenkaril s celo paleto slovenskih estradnic in ga imajo kamere pač rade?). Tokrat bom to sranje, ki nima z glasbo nič skupnega, namensko pustil ob strani, namensko odmislil ter se posvetil predvsem glasbi, ki jo album Black In Bloom ponuja vesoljnemu svetu.
Ne gre za revolucijo na prvi posluh in niti ne za odkrivanje novih celin, je pa nivo, s katerim se ledina orje že z otvoritveno skladbo The Dirge na visokem nivoju domala perfektne eksekucije, v kateri ne manjka nič, še najmanj pa perfektna zvočna podoba ter uravnoteženi desant obeh eksplozivno našpičenih kitar, s katerima nesebično strežeta Aleš Maurič in ritmično brezhibni Luka Novak. Za celoto ne zaostajajo niti metrično prav podkrepljeni bobni Nikite Hermana in prav podkrepljeni bas Oliverja Čepka, ker pa se da z zvokom zasedbe še nekako manipulirati, vokala pa ne more popolnoma hliniti nihče, še najmanj pa se skrivati za tonami efektov, ne da bi ga razkrinkali kot šibki člen zasedbe. Korijev vokal je presenetljivo potenten in poln, domala anglosaksonsko popoln tako v grlenih legah kot v melodičnem predajanju bolj spevnim refrenskim nastavkom. Iz por polzijo pridihi Unearth, pa bolj spevne pasaže God Forbidov ter Lazarus A.D. in mojstrov zasedbe Trivium, solaže pa se, sveže in brez prisiljenega sledenja recepturam. I Vs. I so zanimiv hibrid thrasherske trdote ter igrivosti in bolj novodobne coreovske fuzije malce preživetih, a vseeno na posluh prijetnih form. Tektonsko razgibani teren se še bolj zgosti z ostrejšo dikcijo izjemno reaktivne in razgrete ljubice boga podzemlja. Mistress Of Seth je eden močnejših adutov plošče, priznati pa je potrebno, da se dobro uravnoteženo ravnovesje vseh členov zasedbe pokaže v slehernem taktu. Dvojni boben in brutalno nepredvidljive kitare, ki bazirajo na sladkih rifih, čez vse pa ravno prav nasilna večglasja, pri katerih pa se progresiji melodike nagnjeni mladci ne ustrašijo kršiti minutažne odmerke bolj eksplorativnim izletom v neznano (predvsem na šestih peklensko sladkih strunah). Krvavo klanje pušča krvavo rdeče madeže na rokah in Red Handed se poda po sledi odpiranja ven. Malce ponavljajoča struktura prej nakazane in začrtane linije se sicer izkaže na trenutek za malce osladno, predvsem po bolj akustičnem vmesnem partu, se pa mladci vrnejo kaj kmalu na bolj agresivno pot dodajanja kontur, ki udarijo v pravi center dojemanja. Impresivni kolaž studijske perfekcije zmore pričarati podobo stadionske postavitve, ogromnega odra, dobre dinamike med člani benda ter eksplozivno glasbeno materijo, ki pa zmore postreči z več kot dvema dimenzijama.
Bolj baladni medmet izjemne skladbe Black In Bloom, ki se začne z akustičnim introm, rahlo orkestracijo, ambientalnemu melanholičnemu uvodu pa po Korijevem sladkem vstopu sledi premik v bolj udarno sfero popolnega thrasha. Udar dobro uravnotežene metrike spomni, da so fantje prekleto dobri muzičarji, ki se je kalil zadnjih nekaj let ob stapljanju starih vplivov in bolj modernega metaliziranega spektra godbe, puščajo pa na domala progresivno nasičenih teksturah obilico lastnega samoniklega DNK-ja. Ne trdim, da kaj podobnega niste slišali nikoli in nikjer, je pa res, da se tokrat obrtništvo pozna tako, da so izdelki lepo glajeni, galantni in izjemno poslušljivi in ne gre za okorno kopijo že prej dobro poznane kopije. All Day Insane oddrsa brezhibno svoj kakovostni sonični balet med levim in desnim ušesom s sicer malce postanim priokusom vnovične želje po ubranih odzivih publike, vsaj moj par ušes pa se naslaja bolj kot nad benignimi besedili nad izjemno zastavljeno godbo ter salvami vedno presenečujočih kitar, ki so v nenehnem dialogu in medsebojni interakciji z nepredušno trdnim ritmičnim zidom bobnov ter pedantnega basa.
Malce recesijske depresivnosti in novega izliva gneva nad stanjem družbe ter duhom časa si dovoli dodati skladba Thorn A Venue. Bog nas je poslal na svet, da bi nosili svoja bremena ter s samodokazovanjem poiskali pot do odrešitve popolne izgube dušnosti, srčnosti in občutja človečnošti, poje Kori. Bolj potencialno zveni melodično razburkani Mare's Nest. Po izteku noči je tema naša luč, črnina naš zvok in zven, naš glas, sporočajo I Vs. I, po melodramatičnem obratu v bolj sladka večglasja pa se fantje odločijo popolnost nasilja, umora, zamenjati za zapeljevanje s sladkorčki, bolj prefinjenimi in bolj galantnimi konturami. Za moj okus je tukaj preveč izkazane želje po ugajanju širšim množicam, ki stremijo po prijemih uročanja na en mah in na prvo žogo, muzikalični spekter zasedbe pa je vseeno velik in magnetičen. Bolj Stone Soursko alternativni Chapter Trinity izkaže popolni brutalni potencial Korijevih glasilk, vsebinska raven pa ostane vseeno na nivoju impresij, natrganih verzov, ki se sicer zlepijo v celoto, ki se jo da prebavljati brez zapletov in kompliciranega zastajanja v grlu. Vsebinsko plast namensko pustim ob strani, saj mi stereotipne pripovedi o sprtih narodih, propadu civilizacije in dejstvu, da smo v pizdi, ne gredo več dobro v slast. Če prisluhnete samo zvoku in izteku besed ter melodije, se v celoto lahko nedvomno zaljubite na en mah, kar ne skvari niti vrhunsko multidimenzionalni briljant skladbe Fall From Grace (tokrat se pod celoto sliši mastna plast briljantne izplejanke sladkih Lazarus A.D.) ali kristalno jasno nebo skladbe Weaker Blamed (glasbena dominacija je popolna in prekleto uspešna). Sklepno dejanje albuma je namenjeno enemu bolj radijsko prijetnih trenutkov albuma, skladbi Take This Fall, na kateri kvintet pokaže vse elemente svoje obrti na enem samem mestu. Ne manjka melodična barvitost, ritmična razgibanost (pri slednji se vmes iz sladkih baladnih meglic odtavate na nu-metalski dance party ter s slednjega po povratku na romantični podij načrtno spizdite na thrasherski kotiček univerzuma) pa se staplja s krasno shizofrenimi vokali, s katerimi prvo grlo zasedbe porozivno polzi v podkožje in seje seme všečnosti (predvsem, stavim, pri predstavnicah nežnejšega spola), možate skeptike pa dokončno povozijo genialne kitare, ki zravnajo vse z zemljo ter na koncu, ob izzvenu akustike, odkorakajo novim zmagam naproti.
Gre za zmago ali dejanje, ki mu galantnosti in lepote ne moremo oporekati, vendar obenem lahko izustimo usodni »ampak« ter podamo par koristnih napotkov? Generično skovani verzi sicer stremijo k razelektritvi negativnih ionov časa, v katerem živimo, vendar sladki besedni stihoklepski poskus v angleškem jeziku pusti površje mojega temnega dušnega oceana dokaj nedotaknjen, kar pa za dobro odmerjeno godbo ne morem trditi, saj je zvočna podoba, zvočna zgodba zasedbe prekleto dominantna in najžlahtnejšega sijaja. As I Lay Dying, Unearth, Bring Me The Horizon – pazite se slovenske konjenice, bi brez zadržka izustil nekaj let nazaj, po postopnem odmiranju coreovske sredice pa lahko izrazim žal le obžalovanje, da niso fantje plošče Black In Bloom posneli par let nazaj, saj bi bilo efekta, tudi na mednarodni sceni in trgu, precej več kot v točki tu in zdaj, v izteku leta 2013. I Vs. I so nedvomno zasedba, ki bo pustila opazno sled na slovenskih odrih, pri nadaljnjih studijskih korakih pa bi fantom svetoval le nekaj manjših popravkov, morda malce intenzivnejše lekture kar se tekstovja tiče in malce več lastnih, bolj nerezerviranih impresij o svetu okoli, kateremu lahko ponudijo tudi kakčno alternativo. Morda je to prepuščeno naslednji plošči, ki bo, stavim, odsevala malce več kreativne svobode, mrzlične želje po nadgradnji, upam pa, da se ne bo odpovedala tudi jekleni potenci že sedaj popolne glasbene metrike, ki penetrira že sedaj udarno in globoko vse do centra za čutenje in zapomnenje imena, od katerega si lahko obetamo še kaj dobrega, boljšega in postopoma brezhibno najboljšega, mar ne?
na vrh