AC/DC: Black Ice

Nesporni prvaki hard rokerskega grmenja, avstralski strici, ki če še ne veste slišijo na ime AC/DC, se ob koncu leta 2008 le vračajo, tokrat s senzacionalnim izdelkom Black Ice. Lahko bi rekli da končno! Stiff Upper Lip se je za AC/DC standarde namreč izkazal kot preveč mlačen album, od njegovega izida naprej pa smo bili ljubitelji karakterno ojačanih pijanskih napevov 8 let prisiljeni na abstinenčno tavanje v nekakšnem sterilnem "germ free" vakuumu. Resda nas je "uravnoteženi in iz higienskega, kot tudi vsebinskega vidika brez dvoma nesporen glasbeni prostor" pod taktirko veleumov megalomanskih korporacij vmes poizkušal zabavati s številnimi U2 in Bon Jovi pravljicami, a kaj ko so te roko na srce duši pravovernega rokerja koristile približno toliko kot vlažilec za kožo koristi prožnosti obraznih potez Nikija Laude. A kdor čaka dočaka. Muk je letos vendarle konec, kajti AC/DC z Black Ice ponovno širijo krila, in po slišanem sodeč o tolikokrat omenjenemu padcu ikon rock & roll godbe ni ne duha ne sluha.

Black Ice predstavlja težko pričakovan povratek v formo avstralskih dinozavrov rock & rolla, ki z redkimi izpadi resnobnega izkazovanja pivske nepokorščine ostajajo zvesti tradicionalnemu trušču in odrezavosti tri akordnega rifanja. Sicer produkcijsko času primerno dodelan izdelek se ponaša z za AC/DC neznačilno razpoloženjsko mnogovrstnostjo, ki velikodušno prispeva k raznolikosti njegove celostne podobe. Angus in kompanija v polno zadanejo že v prvo. Rock & Roll Train druži prav vse bistvene elemente zvoka klasičnih AC/DC. Veselje pa se tule šele dobro začne. Skies on Fire, Big Jack, Smash n Grab so cvetke polne visokooktanskega rock & rolla iskrenja, značilnega za post Scottovo obdobje zasedbe, ki sopiha tesno za petami najmogočnejšega AC/DC arzenala. War Machine je vazektomija servirana na polno, brez sicer obveznih hipnotičnih pomagal, ki bi pomagala ublažiti strupenost Angusovega rožljanja, za katerega se zdi, da je v življenjski formi. War Machine vas ne bo pustila ravnodušnih, če ne zaradi drugega pač gotovo zavoljo prefrigano vraščenega dinamičnega razpona, s katerim skladba pridobiva na vitalnosti, ki je od AC/DC v preteklosti nismo bili vajeni.

Nadaljevanje postreže z že običajnim, a zato nič manj dobrodošlim hard rokerskim nadlegovanjem, ki pretirano ne odstopa od dobro znane formule. Wheels igra na karte nalezljive melodike po vzoru You Shook Me All Night Long, Spoilin' for a Fight pa se predstavi kot naslednja Angusova direktna brca v zobe. Money Made in Anything Goes sta po zaslugi spravljivejše narave in lahkotnejšega pristopa, ki bo skozi bujno rastje nosnic bržkone silil vsem izbirčnejšim AC/DC častilcem, edini resnejši kandidatki za nominacijo najbolj pogrešljivega trenutka albuma. A brez panike! Nad sivino slednjih hitro pokuka strupena atmosferičnost Rock & Roll Dream, ki nastopi celo v paketu z zavidanja vrednimi Johnsonovimi vokalnimi akrobacijami! Šokantno ni kaj, a niti pol toliko kot strašljivi blues rocker Stormy May Day, kjer Angusa zalotimo celo ob nadvse posrečenemu rokovanju s slide igro. Ob tako vrhunskemu naboru enofaznih novitet, bi Black Ice brez dvoma hitro prebolela manjko dokaj povprečnih motivov tipa She Likes Rock & Roll, Decibel in na koncu koncev tudi naslove skladbe, ki od vseh omenjenih pobere še največ simpatij.

Black Ice nikakor ni kak nostalgični trip peterice ostarelih rokerskih kljuset, ampak prepričljivo pričevanje izjemne glasbene vitalnosti, s katerim AC/DC ponovno postajajo ena glavnih, če ne že kar glavna atrakcija prihajajočega koncertnega leta. Čakanje je bilo dolgo in mučno, a brez kančka dvoma lahko rečem, da je bilo dobrih 8 let hlepenja po edinstvenemu "voltažnemu" podvigu vredno slehernega trenutka frustracije. AC/DC so dvome najbolj skeptičnih odpravili na najboljši možni način, z mogočnim rokerskim manifestom, ki kot v starih dobrih časih ponosno stoji kot samozadostni glasnik osnovnih definicij rock & rolla!