Vsakemu glasbenemu ljubitelju gredo kocine pokonci, ko sliši za ponovno (ali še stalno) delovanje skupin, kjer so njihovi glavni nosilci, najprepoznavnejši člani že zapustili ta svet. Boston, Thin Lizzy, Queen.., takih imen je kar nekaj. Podobno se je zgodilo Seatellskim velikanom Alice in Chains, kjer se je vsak pravi grunger vprašal, čemu ponovno delovanje zasedbe, ko pa Laynea Staleya ni več med nami? A kako pošteno smo se morali ugrizniti v jezik, Cantrell & kompanija so namreč odlično zamenjavo našli v Williamu DuWallu, in skupaj so posneli album, ki je ne samo dostojno nasledil Staleya, ampak je kljub vsem letom, ki so nas oddaljila od časa, ko je v rock'n'rollu vladal grunge, v njem zajet tisti pravi AiC zvok.
Alice in Chains zgodba se je končala aprila 2002, ko je svet glasbe pretresla novica, da je prevelikemu odmerku heroina podlegel glavni vokalist in ikona banda Layne Staley. AiC takrat že več let niso bili aktivni in frontmanova smrt je bil dogodek, ki je končal in zaprl knjigo tega uspešnega banda. Tri leta po tragičnem dogodku se je trojica iz časa Alice in Chains albuma (1995) Cantrell - Inez - Kinney prvič znova zbrala skupaj, ko so nastopili na koncertu za pomoč žrtvam katastrofalnega azijskega cunamija, od tedaj je bila njihova vez vse močnejša, sledila je turneja, kjer se je kitaristu Cantrellu na vokalih pridružil maloznani William DuWall, in štiri leta po prvih (ponovnih) migljajih je izšla nova, težkopričakovana plošča. Glavni vprašanji pred izdajo sta bili dve: Kako se bo znašel William DuWall ter kakšno smer bodo ubrali Alice in Chains novega stoletja?
Black Gives Way to Blue je zelo dostojen naslednik predhodnjih AiC izdaj in bi z lahkoto ob sebi nosil letnico 1992. Na njem je moč slišati prepoznaven zvok banda, zelo počasen ritem, temu prilegajoče se riffe, katerih počasnost v poslušalcu vzbudita občutek melanholičnosti in depresije, ustvarili so tipično podlago sebi lastne grunge morbidnosti. Vseskozi AiC radi povdarjajo, da so konec osemdesetih ustanovili heavy metal, ne pa grunge band, temu primerno se v zvok nekaterih pesmi rad vmeša kak težak metalski riff, tuji jim niso niti akustični deli "Jar of Flies" ere. Mojstrsko so združili vse omenjeno v zmes enajstih pesmi, ki gotovo ne bodo pustile hladnega nobenega dosedanjega AiC oboževalca. Vrhuncev na albumu je veliko, oziroma drugače povedano, album nima slabega momenta, kot se je to znalo zgoditi v preteklosti. Your Decision in Private Hell sta pravi poslastici z akustično primesjo, Check My Brain ali kompleksnejše zgrajena Acid Bubble, kateri nevarno spominjata na Facelift čase, pa se bosta prej zasidrali v srce pristašem trših ritmov. Posebno vzdušje pripravi naslovna pesem, v kateri so skupaj s slovitim gostom Eltonom Johnom in prisotnostjo njegovega klavirja Alice in Chains ustvarili morda celo najnežnejšo skladbo v svoji karieri. Album s seboj prinaša zelo močno sporočilnost, v večini pesmi lahko nekje direktno, drugje zgolj med vrsticami opazimo obsedeno stanje zaradi izgube prijatelja, bivšega vokalista Laynea Staleya. Od začetnih verzov skladbe All Secrets Known "Hope, a new beginning, time, time to start living" pa vse do zaključka albuma z naslovno skladbo je z nami Staleyev duh, kateremu je, ugibam, album v dobršni meri tudi posvečen.
Jerry Cantrell, odličen kitarist, je bil vse od začetka glavni pisec večine skladb, in tako je tudi to pot. Štirinajstletni premor od zadnjega AiC albuma in dve vmesni solo plošči niso bili razlog za izčrpanje kitaristovih moči in zmožnosti, še več, ves čas je očitno v sebi brusil nove ideje, ki jih je zlil na papir, nekaj skladb so mu pomagali sooblikovati člani banda, in izdali so odličen album ter si postavili zelo visoka merila za delo v prihodnosti. Najnovejši član, vokalist, ritem kitarist in predmet največjega zanimanja na izdelku William DuWall se je v novi vlogi znašel odlično. Očitno je, da želi čim bolj zadeti svojega predhodnika Staleya, skoraj identična barva glasu mu pri tej težki in nevarni vlogi zelo dobro služi, kljub temu da njegov glas zares pride na plan samo pri posameznih delih skladb, saj mu ves čas vokalno zatočišče in oporo daje Cartellov glas, skupaj ustvarjata prepoznavno vokalno harmonijo, zaščitniški Alice in Chains znak že od začetka, pri usklajenem, harmoničnem petju so šli celo najdlje do sedaj.
Alice in Chains so z izdajo albuma dosegli novo stopnjo na svoji poti. Album ni samo odličen povratniški album, ampak je generalno gledano odličen album. Umazan in temačen, temu nasprotujoče vgrajeni akustični deli pa opominjajo, zakaj so Alice in Chains nekoč že bili eden najimenitnešjih predstavnikov svoje dobe.
na vrh