Če Zucchera označimo za italijanskega kanconjerja ali šansonjerja, sicer avtorja prenekatere milozvočne balade ali rokovske udarne uspešnice, mu bomo naredili krivico. Že z raskavim glasom zmore popeljati v poseben svet, tisti, ki je pravšnji za pobeg. Glasba je vedno sprožala najrazličnejša razmišljanja, ponujala poti do rešitev prenekaterih vprašanj ali preprosto morala samo izpolnjevati vlogo zdravilke prenekaterih ran. Zucchero pa ni samo to: ko govori o bluesu, ga opeva kot nekaj najbolj osnovnega (kar tudi v resnici je), kot nekaj, kar bi moral vsakdo skonzumirati, preden gre raziskovat druge glasbene zvrsti. Zucchero zna zares prvinsko bluesovsko formo predelati v popolnoma osebno izkušnjo. S tem na znanih temeljih gradi zanimive zgodbe še naprej, čeprav je z desetletja dolgim opusom to čedalje težje. Namreč, najtežje je poslušati novo izdajo nekoga, ki ima za seboj kopico odličnih skladb in albumov ter je poleg tega še izvrsten pretvornik zunanjega sveta v besedila, ki jih razumeta tako slehernik kot izredno načitan poslušalec. Zucchero je pravzaprav preprost kmečki fant, ki je sledil svojim sanjam in jih z vztrajnostjo tudi uresničil. Nikoli ni skrival svoje naklonjenosti bluesu, še več, odkar prebiva v toskanski pokrajini Lunigiana, jo je preimenoval v Lunisiano, seveda v čast ameriški zvezni državi Louisiani, ki je ena od zibelk bluesa. Melodika je podobna njegovim preizkušenim hitom iz preteklosti, predvsem z uspešnih plošč Blue's ter Oro Incenso & Birra. Slednja je baje najbolj prodajan italijanski album v svetu, gre tudi za enega izredno pomembnih italijanskih albumov nasploh.
Zucchero je kot običajno poskrbel za začimbe, ki so tokrat v podobi ali avtorjev ali inštrumentalistov. Bono iz U2 je spisal angleško besedilo za skladbo Streets Of Surrender (italijanska verzija Ci Si Arrende) , ki je poklon vsem preminulim iz masakra v pariški dvorani Bataclan novembra 2015, rezonančno kitaro pa je odigral Mark Knopfler. Adelmo Fornaciari ne odstopa od preizkušene formule, ki jo je začel uspešno uporabljati leta 1987 na plošči Blue's. To je mešanica pop skladb s pridihom bluesa, malo italijanske kancone in lepih melodij, ki so vključene v njegove balade. V njegovi domovini pravijo, da se je s tem albumom vrnil h koreninam. Našel je pravo sozvočje akustičnih in električnih inštrumentov. Uvodne tri skladbe so hitre in neposredne, baladno obarvan pa je srednji del plošče. V Ten More Days sodeluje celo zvezdnik elektronske plesne glasbe Avicci. V njej in v Hey Lord se Zucchero zgleduje po starih napevih, ki so nekoč odmevali na bombažnih poljih Louisiane, postreže nam s funkyjaško L'anno dell' amore (Leto ljubezni), nasploh vešče krmari med melanholijo in veseljem. Kot vedno je z izredno producentsko ekipo ujel esenco spoja glasbe in besedil. Ne morem zapisati, da je ustvaril mojstrovino, vendar ponovno dokazuje, da je velikan še zdaleč ne samo italijanske, ampak svetovne slave. Prav ljubko kombinira materinščino in angleščino v nekaterih skladbah, kar daje plošči prijetno mehkobo in domačnost.
Še vedno izhaja iz ljubezni do bluesa in ležerno niza življenjske impresije. Morda bolj kot prej je zasidran v naklonjenosti domači pokrajini, navdih črpa iz spominov na otroštvo, melodije pa podaja intenzivno, predano, strastno in občuteno. Ob tem ne pozablja na žalost, grozo in odtujenost sodobnega sveta in upa, da bomo našli dovolj moči, da vse troje čimprej premagamo. Je edini italijanski glasbenik, ki je največkrat napolnil veronsko Areno in edini neangleški, ki je največkrat nastopil v prestižnem londonskem Royal Albert Hallu. V njegovo odličnost smo se prepričali tudi na ljubljanskem koncertu, kjer je postregel tudi z bogatim naborom skladb s plošče Black Cat.
Zucchero - 13 Buone Ragione (uradni video):
na vrh