Barclay James Harvest: BJH And Other Short Stories

Barclay James Harvest, v svojih prvih letih znani kot simfonični idealisti mistike keltskih barij, polj in gozdov, so ambiciozno pristopili tudi k svojemu tretjemu albumu "And Other Shorts Stories", kjer so nadaljevali s simfonično orkestralno usmeritvijo obeh predhodnikov. Po izvrstnem "Once Again" (1971), kjer so prvič nase opozorili tudi širše občinstvo, so se tudi tokrat držali svojega preizkušenega recepta združevanje simfonike in klasičnega melodičnega rocka. Veličastne baročne orkestralne aranžmaje, ki so bili predvsem plod njihovega lastnega orkestra (slednji je na takratnih turnejah seveda predstavljal nadvse drag špas) kot tudi nepogrešljivega klaviaturista Stuarta "Woollya" Wolstenholmea na melotronu in hammond orglah, so še naprej uspešno vpletali v svojo zanimivo mešanico hard rocka z močnim poudarkom na pastoralnih akustičnih elementih. Roberta Godfreya je na tem albumu v vlogi dirigenta orkestra in glasbenega aranžerja zamenjal Martyn Ford, kar ni bistveno vplivalo na naravo aranžmajev. Kitarist John Lees in basist Les Holroyd, vsak s svojim lastnim, melodičnim vokalnim slogom (prvi z bolj odrezavim in rahlo soul pristopom, drugi z bolj "angelskim"), sta tudi tokrat glavna rockerska elementa njihove glasbe (zlasti nekatere Leesove distorziane pasaže). Kot ponavadi pa si delita tudi nadvse prijetne folky aranžmaje na akustični kitari. Bobnar Mel Pritchard po večini ohranja soliden ritem in se s svojimi večplastnimi prehodi izkaže tam, kjer je potrebno. Razen Woollya, BJH kot posamezniki niso bili kdo ve kako veliki mojstri svojih inštrumentov, kot kolektiv pa so bili vedno brez problema sposobni pričarati nepozabno magijo.

Album se odpre z enim izmed najboljših in najbolj ambicioznih del v njihovi zgodovini, epskim "Medicine Man", ki je navdahnjen po kultni noveli Raya Bradburya "Something Wicked This Way Comes" (njen naslov je sicer citat iz Shakespearejevega Macbetha). Bradbury je na splošno najbolj znan kot pisec znanstveno fantastičnih novel. Ta pripoveduje o posebnem vrtiljaku na katerem lahko leteči konji njihovega jahača pomladijo ali postarajo. Znotraj epa se ves čas mešata globoki romanticizem in melanholija, torej zaščitna znaka klasičnih, simfoničnih BJH. Kompozicija je prepojena z dramatični in okusnimi orkestralni aranžmaji, ki ves čas lepo povezujejo osrednjo melodijo. Navkljub visoki simfoniki je rockovski element njihove glasbe ves čas jasno zaznaven preko odličnih vokalnih harmonij in solidne ritmične podlage. Ljubitelji simfoničnega prog rocka ob tem gotovo ne bodo ostali hladni. Kljub temu, da gre za njihovo klasiko, pa skupina ni bila zadovoljna z osrednjim aranžmajem, kar je bil glavni razlog, da ga je kasneje na novo posnela kot B-stran singla "Thank You".

Na "Someone There You Know", ki govori o propadlem ljubezenskem razmerju, Woolly, kateri skrbi tudi za odlično vokalno melodijo, na melotronu ustvarja melanholične zvočne zavese medtem, ko mu na klavirju tokrat dela družbo basist Les. Johnovi zmuzljivi rifi dajejo pesmi rahlo ihtav pridih. Kljub izjemni preprostosti in rahli naivnosti, navdušuje zelo dobra lirična ekspresija. Žal imajo BJH šibko točko, da skoraj na vsakem albumu ustvarijo vsaj eno precej povprečno delo in tokrat je to "Harry's Song", akustično usmerjen folk rocker, ki je nastal, verjeli ali ne, kot posmrtno posvetilo Johnovi papigi (!). Precej dolgočasen, monoton osrednji motiv na barskem klavirju vseeno nekoliko oživlja dobro delo bobnov in zelo lepe večglasne vokalne harmonije, ki popravijo vtis. Sledi romantična, ljubezenska balada "Ursula (The Swansea Song)", katere besedilo se ubada z isto problematično tematiko kot "Someone There You Know". BJH so mojstri takšnih romantičnih, pastoralnih balad in tudi tokrat so uspešno združili akustične kitarske melodije z lepimi orkestralni aranžmaji, ki otajajo še tako hladno dekliško srce, ne da bi vsebovala najmanjši kanček patetike. Lesova romantična balada "Little Lapwing", kjer je poleg basa in glavnega vokala tudi sam odigral večino inštrumentov je še ena preprosta, melodična z akustiko in simfoniko okrašena skladbica. Njeno besedilo je posvečeno pticam, veliki ljubezni kitarista Johna Leesa. Po sila preprosti uvodni folky melodiji na akustični kitari v drugem delu nastopijo veličastni orkestralni aranžmaji (trobente dajo celo rahel jazzy pridih), ki delo po intenzivnosti dvignejo vsaj za eno stopnjo navzgor.

Psihadelično pastoralni rocker "Song With No Meaning" je še en priklon njihovim velikim vzornikom Beatlom saj ga krasita izjemna melodična senszibilnost in vrsta zanimivih inštrumentalnih okraskov. Les tudi tokrat odigra večino kitar in skrbi za glavni vokal. Odlična vokalna melodija je ena najboljših na albumu, svoje pa pridoda tudi uporaba vah vah efekta na kitari ter dobra raba tolkal. Skladba ob kateri se bodo gotovo namuznili tudi ljubitelji Uriah Heep. "Blue John Blues" izraža razočaranje skupine nad tedanjim menedžementom, ki kot kaže ni preveč dobro skrbel za njih. Kljub precej neobetavnem in zaspanem bluesy uvodu sledi dobra melodija, kjer kraljujejo odlične plasti hammond orgel, soliden klavir vse skupaj pa spremlja še energični Johnov vokal in dobre pasaže na kitari. V zadnjem delu pesem spet dobi zanimiv barski, bluey preobrat, kjer vokal postane namerno raskav, spremljajo pa ga tudi ploski rok ter emocionalna zaključna kitarska solaža. Gotovo ne eden izmed vrhuncev albuma vendar nadvse soliden testament njihove vsestranskosti.

Sledita dve med seboj tesno povezani, simfonično-orkestralno naravnani deli v Woollyevi režiji, ki BJH za kratek čas spet odneseta v svet simfoničnega progresivnega rocka. Obe deli izražata izjemno melanholijo in zvenita precej apokaliptično. "The Poet", ki je bil originalno napisan že leta 1967, je naphan z vrsto melanholičnih orkestralnih aranžmajev in nič kaj optimističnim Woollyevim vokalom. Besedilo izraža osamljenost in razočaranje nad vse bolj individualistično usmerjenim človeštvom. Po odličnem zaključnem aranžmaju se "The Poet" prelije neposredno v ultra dramatični in z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji zabeljeni "After The Day", ki je Johnova vizija apokalipse in kateri zaključi album z velikim pokom. Gre za daleč najbolj melanholično delo albuma, kjer se prelivajo dramatični orkestralni aranžmaji, jokajoče tercetne harmonije na kitari, tenkočutna plast melotrona in vokal, kateri ne bi mogel vsebovati bolj žalostne note. Kljub temu, da BJH nasplošno veljajo za pozitiviste pa bi jih po fatalnosti tega tragičnega epa lahko primerjal tudi s kakšnimi King Crimson (zlasti prek melotrona). Po mojem mnenju gotovo eno njihovih najboljših in najglobljih del, ki je bilo najbolj priljubljeno med občinstvom v časih, ko so še nastopali z orkestrom in vrhunec njihovih spogledovanj s simfoničnim progresivnim rockom. Če ne bi bilo te zaključne apokalipse bi bil "And Other Short Stories" gotovo precej bolj povprečen izdelek.

Ponovna izdaja albuma iz leta 2002 vsebuje tudi šest bonus skladb med katerimi izstopa le demo verzija Johnove "Brave New World", ki je čez mnogo let na novo izšla kot sestavni del njegovega istoimenskega projekta pod imenom BJH. Ostalo so BBC posnetki nekaterih njihovih klasik kot so "She Said", "Galadriel", "Medicine Man", itd. ki bodo gotovo v veselje vsakemu ljubitelju skupine.

"And Other Short Stories" ne predstavlja kakega velikega artističnega napredka glede na predhodnika saj se drži skoraj identičnega recepta, vseeno pa se čuti, da je skupina nekoliko pridobila na zrelosti in samozavesti, kar se čuti tudi v opazno skladnejši uporabi orkestralnih aranžmajev. Na ta račun je povsem primerljiv z izvrstnim predhodnikom in spada med najboljša dela njihove kariere, čeprav tako kot večina njihovih albumov ni brez svojih šibkih točk. Ker je orkester skupino na koncertih skorajda finančno uničil ga bodo BJH na naslednjem albumu opazno omejili in spet nekoliko bolj v ospredje postavili rockovske elemente svoje glasbe tako, da "And Other Short Stories" v tem pogledu predstavlja orkestralni vrhunec njihove kariere.