Na področju klasičnega hard rocka v Sloveniji trenutno vlada precejšnja vrzel. Bolje rečeno, vidnejši predstavniki žanra postajajo mlajše zasedbe, ki šele dobro nabirajo koncertno kilometrino. Stari prdci kot so Šank Rock, Chateu in podobni iz sebe niso več znali spraviti kvalitetnega materiala, njihovi »reunioni« so neslavno propadli, Mary Rose novo ploščo pacajo že lep čas, vprašanje je kaj bo nastalo okrog nove postave Requiem. Edino prav je, da prostor zapolnijo skupine novejšega datuma in ena takih je ljubljansko-kranjska zasedba Tomcat, ki je pred dobrim tednom izdala svoj prvenec Bits n' Pieces.
Naslov plošče je primeren odsev izvora oziroma nastanka skladb, ki so svoje domovanje našle na debitantski plošči. Celoto namreč sestavlja deset koščkov sestavljanke, med katerimi jih je nekaj takih, ki so jih člani benda prinesli še iz svojih nekdanjih zasedb (Cyclöne, Strock, Glenn Moore) ali pa so ga skomponirali še v času pred nastankom Tomcat. Rezultat tega je razgibana zmes udarnih hardrockerskih napevov, izletov v heavy metal in potentnih »power« balad. Najverjetneje pa je zaradi tega opazno tudi precejšnje nihanje v kvaliteti med posamičnimi skladbami. A ta prepad k sreči ni tako globok, da ga Tomcat ne bi uspeli preskočiti.
Tomcat nas v dobrih štirideset minut dolg rock 'n roll razvrat popeljejo povsem v slogu, na katerega nekako opomni že zmačkani mačkon na naslovnici. Hangover je poskočna in humorna hard rock pripovedka o alkoholnih nočeh, posledica katerih je lahko tudi nehot(e)no srečanje s predstavnicami nežnejšega spola, ki ne gledajo reklam o Veetu in podobnih izdelkih. Hangover kot eden izmed bolj »heavy« skladb na albumu deluje kot odličen napovednik nadaljevanja. Koščke in delčke albuma namreč v prvi vrsti odlikuje močna igra kitarskih rifov, avtoritativen, melodičen in karizmatičen vokal ter smisel skupine za skladanje lahkotnih »poletnih« himen, ki ti zlezejo v uho kot nezemljani v Invasion of the Body Snatchers in ti šepetajo »Poslušaj Tomcat!« Bits n' Pieces ima nekako tak učinek kot Rainbow. Ne tisti z Diom, temveč tisti Graham Bonett ere. S havajsko srajco in Ray Ban očali na čelu.
A Tomcat niso usmerjeni le v žurerske himne, saj prav tako močno, če ne še bolj, blestijo v baladnih trenutkih plošče. Ti so v prvi vrsti nosilec prave razgibanosti in dinamike albuma, ki je našel odlično ravnovesje med hitrejšimi, udarnejšimi komadi ter baladnimi, čutnimi trenutki. Tako se že prva baladno obarvana skladba, Goodbye ter v nadaljevanju Follow You z nekoliko tršimi ritmi približata definiciji »power« balade, le da nista prav nič cenena in predstavljata celo enega boljših trenutkov plošče. Trenutke med katerimi Denis Jambrošić pred nas lepo razgrne svoj širok vokalni spekter, ki kljub njegovi mladosti zveni zrelo in prepričljivo, odlično pa se izkaže tudi v visokih legah in parajočih »screamih.« Ob učinkoviti vokalni spremljavi ostalih članov v refrenih ti izpadejo pompozno in mogočno ter se zaradi tega tudi hipoma usedejo v ušesa. Poleg vokala je pohvale vredna tudi vseskozi prepričljivo kitarsko delo mladega Roka Barleta, ki s plasiranjem preprostih, a učinkovitih rifov ter vražjih solaž, dokazuje, da je eden plodnejših kitaristov mlajše generacije pri nas. Prav rifi se mestoma z vokalom prav genialno zlijejo, kar je lepo slišno predvsem v refrenu udarnega Purgatory. Ritem sekcija Grege »Šujo« Šujice (bas) in Žige Ravšlja (bobni) je v podpiranju vokala in kitare zanesljiva, a bi si od nje želel nekoliko več eksplozivnosti in udarnosti, predvsem med kitarskim soliranjem zna namreč izpasti nekoliko suhoparno. Zanimivo, da se inštrumentalna trojica z vokalom najbolje zlije prav v osrednji baladi Wipe My Tears, ki jo odlikuje čudovit preplet kitare in basa in znova navdihnjena Denisova vokalna predstava.
Enega zanimivejših trenutkov plošče predstavlja prav zaključna skladba Stevie, Annie and Me, ki hkrati pomeni tudi največje odstopanje od preostalega materiala. Ta triminutna skladba ima namreč najmočnejši nostalgični občutek klasičnega rocka šestdesetih in sedemdesetih, obenem pa s svojo nalezljivosti hud potencial za radijski »hit.« Z besedilom o izgubljeni, nedolžni mladosti lepo povzame bistvo celotne plošče, presenetljivo ujemanje glasbe in besedila pa me z občutki, ki ju prevevajo, spomni na Stand By Me (ne na komad Bena E. Kinga, temveč na novelo The Body Stephena Kinga oz. njeno enkranizacijo Stand By Me).
Bits 'n Pieces je brez dvoma eden izmed kandidatov za »feel good « album leta, ki pa ga pesti še nekaj začetniških, porodnih težav. Morda je za to kriva narava nastanka skladb, a slaba tretjina skladb se nekako odzveni v prazno oziroma se izgubi med boljšimi deli albuma. Vsekakor bo zaradi tega zanimivo slišati, kaj bodo Tomcat predstavili v nadaljevanju, predvsem v smislu skladanja kot skupina, celota. Z Bits 'n Pieces so fantje zgradili trdno osnovo, ki je zavoljo odličnih nastopov, vidnega napredka in močnega potenciala, lahko le temelj za uspešno nadaljevanje zgodbe, do takrat pa bodo v zavesti odzvanjali močni refreni, ki ušesa zadenejo kot raketa Sidewinder izstreljena z F-14 Tomcat v rit MiG-a.
na vrh