Leto 2010 so zaznamovala velika odkritja. Ob francosko švicarski meji so v velikem hadronskem trkalniku poustvarili mikro razmere, ki so vladale takoj po velikem poku, v kanadski arktiki so našli fosilne ostanke manjkajočega člena med morskimi ter kopenskimi sesalci, in Billysi so odkrili električno kitaro. Seveda pa je, šalo na stran, to odkritje zgolj dobro in skupini v korist, saj je fantom in dekletu v četrto uspelo sestaviti album, ki je konsistenten, poslušljiv in na vseh ravneh funkcionalen. Najsi bodi premik od lahkotnejšega popa k tršemu zvoku zgolj kratkoročni eksperiment ali pa dejanska posledica duhovne rasti in kreativnega razvoja četverice, pa bi lahko album, ki ga je te dni predstavila ožji in širši javnosti, vsekakor označili za uspeh.
To potrjujejo že burne javne razprave, ki so v veliki meri prispevale k promociji albuma Bite me, in jih je s svojimi izjavami sprožil pravkar nagrajeni Dragan Bulič. S tem, ko je pozval k podpori slovenskih skupin in opozoril, da se istega dne, kot igra Plavi orkestar, v Cvetličarni odvija tudi promocija albuma Bite me, je razsrdil celo vrsto piscev in kvazi glasbenih strokovnjakov, ki so v medijih začeli na dolgo in široko debatirati o kakovosti slovenske glasbe. Resda so bili Billysi v preteklosti deležni precej kritik, a so primerjave, ki jih je bilo ob tej priložnosti moč zaslediti v tisku, kljub temu dokaj neprimerne. Slovenska scena pač ni Sanja Grohar in dejstvo, da se je Saša Lošić po dolgoletnem glasbenem lenarjenju odločil spet malo pretegniti noge in napolniti žepe, ga navezuje na obrtniški sistem pojočih misic bolj kot pa Billyse. Skupina namreč živi za glasbo in bi se z njo bržkone ukvarjala tudi, če pri tem ne bi zaslužila prav nič. Z zadnjim albumom pa je tudi dokazala, da bodo imeli kritiki, ki bodo hoteli razvrednotiti njeno glasbo, vedno težje delo.
Bite me je smiselno zaokrožena in všečno zveneča celota, katere rdeča nit je poleg odličnega vokala Urške Majdič že omenjena kitara. Ta dodaja poetiki Billysov povsem novo dimenzijo, s katero skupina pridobiva na kredibilnosti in samozavestno vstopa v kraljestvo sodobnega rocka. Kitarska podlaga tvori skupaj z nekaterimi solističnimi triki iz osemdesetih okostje skladb, kot sta Bite me in Hello hello, ter na pravih mestih učinkovito poudarja njihovo melodiko. The planet exploded povzema nekatere najboljše trenutke Eddieja Van Halena in njegovo kromatično solažo s skladbe Humans being, a je omenjeno povzemanje vedno diskretno in v kontekstu skladbe. V novi električni preobleki se prebudijo in zaživijo tudi refreni v pesmih Orion, Shouting in Obsession.
Tudi produkcija albuma je za naše razmere na dokaj solidni ravni, vprašanje pa, če bo zadostila strogim kriterijem tujega trga, kateremu je, sodeč po angleških besedilih, prvenstveno namenjena. Angleščina je namreč druga inovacija nove celostne podobe Billysov, poteza pa je lahko dvorezen meč, saj si lahko z njo skupina zapre vrata mnogih domačih radijskih postaj. Seveda pa je po drugi strani tisto, kar lahko pridobi na širšem evropskem prostoru, vredno veliko več kot pa uspeh na skromnem domačem trgu. Da se ta ne bi počutil prikrajšanega sta na albumu tudi dve pesmi v slovenščini - Lahko je preprosto ter Nikoli nisi res sam.
Bite me je torej odločen korak naprej na glasbeni poti Billysov. Če bo uspešen, bo pokazal čas. Izdelek sicer z vsebinskega vidika ne ponuja nič novega, Billysi so še vedno Billysi, in njihova glasba ni pisana na kožo izbirčnim poznavalcem. Ti se bodo ob albumu, ki mu kljub njegovi nezahtevnosti ne moremo očitati izostanek izpovedne in ustvarjalne teže, še naprej mrščili ter v njem iskali razloge za svojo slabo voljo. Za vse ostale, ki pa bi radi posegli po razgibani rock plošči s sodobnim zvokom in prijetnimi melodijami, ter se ob njej sprostili in si napolnili baterije, pa bo Bite me povsem primerna izbira. To pa je pravzaprav tudi namen in smisel glasbe.
na vrh