Med snemanjem in produkcijo monumentalnega albuma "So" (1986) je legendarni pevec in zvočni inovator Peter Gabriel našel čas, da je posnel filmsko glasbo za film "Birdy" v režiji Alana Parkerja. Glasba, ki se nahaja na "Birdy" je po strukturi, z izjemo modificirane verzije klasike "The Rhytm of the Heat", povsem inštrumentalne narave. Album je sestavljen iz popolnoma novih stvaritev kot tudi nekaterih na novo aranžiranih sekcij ter motivov iz Petrove preteklosti. Slednje so večinoma adaptacije in modifikacije skladb iz njegovega tretjega in četrtega albuma. Na ambientalno naravo albuma je pomembno vplivalo tudi sodelovanje s so-producentom Danielom Lanoisom, ki je bil znan po svojih preteklih ambientalnih projektih z Brianom Enom. Kasneje sta Peter in Daniel zelo uspešno sodelovala tudi pri produkciji Gabrielovih klasik "So" in "Us" (1992).
Na "Birdy" je zaman iskati Petrove ambiciozne in eklektične art rockovske podvige, saj je bil njegov glavni namen pričarati vzdušje istoimenskega filma. Posamezne inštrumentalne sekcije in motivi so kvalitetni ter uspejo ustvariti razgibana in dramatična vzdušja, katera sovpadajo s potekom filmske zgodbe. Večina del je grajenih na ambientalnih zvočnih vzorcih, valujočih zavesah sintetizatorjev in elektronskih ritmih. Ponekod so zaznavni tudi elementi svetovne glasbe, katerih pa je v primerjavi s Petrovimi kasnejšimi filmskimi projekti, zelo malo. Albumu se pozna, da je Peter svoje dni sodeloval z Robertom Frippom (King Crimson), ambientalne inštrumentalne sekcije pa bodo osrečile tudi vse ljubitelje Briana Ena. Posamezne skladbe je nemogoče poslušati posebej, saj se navezujejo ena na drugo in naredijo ustrezen učinek le kot celota.
Vsi ljubitelji Petrovih "regularnih" albumov bodo v nekaterih stvaritvah zlahka prepoznali motive in sekcije skladb iz njegove preteklosti; "Close Up" vsebuje klavirski motiv iz "Family Snapshot", "Birdy's Flight" je ambientalna različica "Not One of Us", "Under Lock and Key" je na klavirju obdelan aranžma iz "Wallflower", medtem ko je "Powerhouse at the Foot of the Mountain" skorajda nerazpoznavna zaključna sekcija iz klasike "San Jacinto". Petrov karizmatični vokal zaživi zgolj na "The Heat", skrajšani adaptaciji klasike "The Rhytm of the Heat". Na nekaterih delih, kot sta denimo "Dressing the Wound" ter "Sketch Pad with Trumphet and Voice", se sicer v ozadju pojavljajo improvizirane vokalizacije, vendar so uporabljene samo v vlogi enega izmed inštrumentov pri ustvarjanju ambientalnih zvočnih zaves. Enega izmed boljših trenutkov na področju združevanja eteričnih zvočnih zaves ter orientalskih ritmičnih vzorcev predstavlja "Slow Marimbas" s svojo subtilno spremljavo na ksilofonu.
Pa še nekaj besed o filmu, ki je bil gospodu Gabrielu gotovo zelo všeč, saj gre za precej globok in psihološko naravnan izdelek s številnimi življenjskimi sporočili. Scenarij je baziran na istoimenski noveli Williama Whartona. Glavni vlogi sta odigrala Matthew Modine ter še "sveži" Nicholas Cage. Film pripoveduje o dveh prijateljih, Birdyu (Modine) in Alu (Cage). Birdy in Al se spoprijateljita v šoli ter se skupaj prebijeta skozi težavno otroštvo. Kasneje skupaj služita v Vietnamu. Birdy ima od nekdaj neko posebno, patološko obsesijo s pticami za kar je kriv slab odnos njegovih staršev. Travmatična vojna doživetja v Vietnamu pa to stanje še poslabšajo. Po vrnitvi iz Vietnama ga pošljejo v psihiatrično bolnišnico. Al mu medtem ves čas stoji ob strani ter med obiski poskuša doseči skrite točke Birdyeve psihe. Vmes se stalno pojavljajo scene iz njune srečne preteklosti. Film je prejel številne pozitivne kritike ter bil leta 1985 nagrajen z glavno nagrado vsakoletnega filmskega festivala v Cannesu. Za vse bralce stripov naj kot zanimivost navedem, da je bil eden izmed stripov o popularnem Dylanu Dogu z naslovom "Nojev let" delno navdahnjen po tem filmu.
"Birdy" je predstavljal Petrovo prvo uspešno pustolovščino na področju filmske glasbe ter njegov prvi večji korak v svet ambientalne glasbe. V primerjavi z njegovimi kasnejšimi filmskimi projekti kot so "Passion" (1989), "OVO" (2000) ter "Long Walk Home" (2002) gre za zaznavno manj ambiciozen in zanimiv dosežek pa vendar vreden pozornosti vseh ljubiteljev kvalitetne filmske glasbe. Vsi zvesti privrženci legendarnega in nepredvidljivega umetnika neskončnih glasbenih obzorij, ki se je proslavil tudi v vlogi pisca filmske glasbe, bodo ta izdelek nedvomno znali ceniti, če ne drugega zaradi njegove sposobnosti ustvarjanja prepričljivih in dramatičnih zvočnih atmosfer, ki po ogledu istoimenskega filma zagotovo zaživijo s še večjo izraznostjo.
na vrh