Dolgo časa je trajalo, da so Divlje jagode naposled izdale nov album. Potem ko ga je nesporni vodja zasedbe, Zele Lipovača, na koncertnih nastopih obljubljal že vsaj pol dekade, je izšel v zadnjem mesecu leta 2013, torej točno desetletje po izdaji poslednjega dolgometražnega albuma »Od neba do neba« (2003). V vmesnem času je zrno upanja po novem albumu zasijala že izdaja EP-ja Piramida (2006), ki pa glede na videno ni postregla s hitrejšim nadaljnjim razvojem dogodkov.
Kje tičijo razlogi za tako dolgo studijsko odsotnost Jagod? V prvi vrsti gre za problem hitrega kadrovskega menjavanja frontmanov. Če je prejšnji album v večini odpel Pero Galić, ga je nato zamenjal Marko Osmanović, in ko je že kazalo, da so se naposled uspeli ustaliti, je Jagode v želji po osredotočenju na svojo primarno skupino Cota C4 kljub vmesni izdaji videospota popolnoma nove skladbe Ne nisam ja zapustil še Osmanović, Jagode pa so se znova znašle v slepi ulici. In to v tako neprimernem trenutku kot je bilo leto 2013, ko so šle priprave na snemanje albuma že proti koncu! Zele Lipovača je v svoje gnezdo na hitro privabil pevca hrvaških korenin Livia Beraka, ki je nato svoj vokal posodil večini skladb novega albuma »Biodinamička ljubav«. Prav zaradi hitrega menjavanja frontmanov, zaradi katerih so pred nekaj leti nastajale celo tako komične situacije, da še tik pred obiskom katerega od njihovih koncertov ni bilo jasno, kdo točno bo na oder stopil v vlogi pevca, tudi na novem albumu poleg Beraka gostujejo še nekateri drugi pevci, tako ali drugače povezani z Jagodami: Žanil Tataj Žak, Bladimir Kmoniček, Marko Osmanović in Ivana Peters. Poleg problema z ustalitvijo pevca so za pozen izid albuma po Zeletovih besedah krivi tudi težki pogoji, ki so po uveljavitvi svetovnega spleta zavladali v diskografskem svetu, kot tudi velik finančni vložek, ki ga je album zahteval.
»Biodinamička ljubav« predstavlja odklon od zvoka, ki so ga Jagode negovale že vse od samonaslovljenega prvenca (1978) dalje, saj je šel večinski skladbopisec Zele v podajanju svojih čustev najdlje do sedaj. Vedno se je rad poigraval z izdajanjem balad, nežnejši zvok z obilico ljubezenskega materiala pa je na »Biodinamički ljubavi« potisnjen povsem v ospredje - kolikor to pri Jagodah pač gre, še vedno namreč govorimo o klasičnih trdih kitarskih riffih, ki so ukleščeni trdno v polju hard rocka. Album je skupek pestrega konglomerata, ponuja vse od potencialnih radijskih hitov, emocionalnih balad, udarnega heavy metala, orkestralno zvenečih prijemov, predelave stare uspešnice Đavolji grad, pa vse do najiskrenejše blues govorice, kar jo je v zdaj že skoraj štirideset let trajajoči karieri ponudil Lipovača, skladbe Srce ne laže.
Album otvori Poglede dovodiš s sodelovanjem klasično, »Heepovsko«, zvenečih klaviatur in kitare, ko se v kitici vključi vokal Livia Beraka. Berak je v taboru Jagod naslednji v vrsti vokalistov s primesjo balkanskega melosa v svojem izrazu, prav vokalna komponenta zna biti torej še naprej eno izmed ključnih cedil pri morebitnem (ne)prebavljanju skupine. Berakov tresoč, grlni vokal v prvi plan še izraziteje stopi pri baladah kot je Kad te netko spomene, sicer eden izmed aranžmajskih vrhuncev albuma, saj prav vsak gradnik smiselno dopolnjuje zvočno sliko, zato ne čudi, da so Jagode prav to pesem izbrale za najavni single albuma. Četico balad dopolnjujeta še Korake ne gledaj z emocionalno globokim refrenom in v drugi polovici albuma še skladba Ne nisam ja, v katerem Zeletovo soliranje na ritmično podlago nadomešča klasični kitarski riff, česar se je kitarski virtuoz bošnjaških korenin v štiridesetih minutah albuma poslužil večkrat. Izmed udarnejših skladb, ki so to pot štafetno palico predale radijsko orientiranim nežnejšim napevom, izstopa pesem visokega heavy metalskega naboja Tragovi, napisana za Žakov čisti vokal višjih registrov, atmosferično nabrušenost katerega še poudarijo orkestralni prijemi čez osnovni kitarski motiv. Odklon od albuma predstavlja zaključna pesem že skorajda popovskega koketiranja Do prvog dodira, povsem nepotreben dodatek prvi deseterici retro zastavljenih skladb.
Produkcija je skladno z dolgim postopkom obdelovanja na najvišjem možnem nivoju, polnost zvoka, klasičnorockovsko zveneče hammond klaviature in dodelani aranžamji pa skrbijo, da vseeno ni preveč sterilna. Ljubitelji klasičnega zvoka Jagod bodo na novem albumu pogrešali zvočno žmohtnost, a prav njeno žrtvovanje je edina logična poteza skupine, ki želi stopiti v korak s časom in se približati modernejši garnituri poslušalstva.
»Biodinamička ljubav« je prepričljiv dosežek, s katerim so Jagode po desetletni studijski suši stopile na pot ponovne osvojitve trga nekdanje skupne države. S celostno mehkobnejšim pristopom v prvi vrsti ciljajo na širši krog poslušalstva, a je kljub temu v vseh pogledih kredibilni naslednjik bendovih prejšnjih desetih albumov, zato bo brez dvoma našel mesto v kolekciji zvestih oboževalcev skupine.
na vrh