House Of Lords: Big Money

Potem, ko je James Christina stopil na čelo House Of Lords (z blagoslovom Gregga Giuffrie - ob izstopu Giuffrie iz skupine), so se House Of Lords spogledali s svojim tradicionalnim zvokom preloma osemdesetih v devetdeseta, ki jih je takrat odkatapultiral med najvidnejše izvajalce na polju melodičnega rocka. Seveda žanr že davno ni v fokusu množic, kot v času, ko so House Of Lords začeli svojo pot, vendar pa je to glasbeni klimakterij, v katerem se House Of Lords najbolje znajdejo in James Christian se k sreči tega dobro zaveda. In kar je še bolj pomembno! Tega se zvesto tudi drži!

Tako sledi tudi novi album oživljeno začrtani usmeritvi, ki jo je sprva utelesil leta 2006 izdani album "World Upside Down". "Big Money" je po "Carthesian Dreams" (2009) prvi album v karieri skupine, kjer je uspelo Christianu zadržati identično postavo, ki je posnela dva albuma zapored. V pisanju materiala je Christian znova sodeloval z Markom Bakerjem, na pomoč pa je priskočil tudi švedski deloholik, producent in kitarist Tommy Denander. Kar preseneti na novem House Of Lords albumu je bolj surova produkcija. Zlasti to velja za kitare, ki rinejo bolj v ospredje kot po navadi, ohranjajo v produkciji nekoliko zamazano hreščav zvok, kar je lahko v principu melodičnega rocka dvorezen meč. No in vendar je kovanec padel Christianu znova na pravo stran tudi v tem "eksperimentu". Triadi Christian - Baker - Denander je namreč uspelo spraviti skupaj (kar) 12. novih skladb, ki posedujejo znova briljantne aranžmaje in v melodični kompaktnosti ohranjajo visok nivo, novo House Of Lords stalnico od leta 2006 torej.   Sprememba v novih karakteristikah živahneje in neposredneje obarvanega kitarskega zvoka učinkuje kvečjemu pozitivno v smislu plasmaja še večje dinamike in udarnosti. Seveda ni povsod tako! Denimo v edini baladeski The Next Time I Hold You, ki skuša vsaj v kitici bolj ali manj vzdražno loviti grabežjivost hita Love Don't Lie in kjer se kitare potuhnejo in zasijejo orkestralni aranžmaji v ozadju.

Zanimivo je da lahko prva skladba - Big Money nekoliko zavede, saj deluje najbolj neposredno, za nove House Of Lords že kar preveč neposredno (skladba Blood v zaključku povrne nekaj teh občutij). Vendar pa One Man Down takoj za Big Money hipoma postavi stvari na ustaljeno mesto, saj gre za skladbo enega najbolj zapeljivih melodičnih refrenov albuma. Nasploh je "Big Money" album, ki je v redosledju zadnjih štirih tisti House Of Lords album, na katerem je uspelo zasedbi spraviti skupaj nekaj "cvetk", ki v grabežljivosti prav nesramno izstopajo. Ne glede na odlike predhodnih treh albumov, pa te trije niso razpolagali z nekaterimi tako izpostavljenimi točkami. Poleg One Man Down, je tu Someday When z odlično strukturiranimi večdelnimi vokalnimi harmonijami (Christianova življenjska družica Robin Beck je v tem znova nepogrešljiv člen albuma), pa Hologram in pred koncem Once Twice - obe odskoka albuma v melodični zapeljivosti refrenov.

Living In A Dream World dolguje v navdihu veliko hoji po stopinjah skupni Rainbow v "Dio eri", v kitici prav skladbi Rainbow skladbi Gates Of Babylon. Zanimiva je tudi vključitev skladbe First To Cry, katere originalni avtor je Mark Baker in jo je prvikrat v avdio obliko "položil vokalno" za svoje demo posnetke Unruly Child pevec Mark "Marcie Michelle" Free (ex-King Kobra, ex-Signal), to pot s precej bolj izpolnjeno globino zvočne slike.  First To Cry je priredila pred leti tudi že skandinavska melodična rock zasedba Ignition. Če bi to bila avtorska House Of Lords skladba, bi veljala za enega vrhuncev "Big Money" albuma.

Da ne dolgovezim predolgo. "Big Money" vzdržuje konsistenco, pravzaprav jo dviguje na višjo raven, saj so House Of Lords naposled preživeli med dvema izdajama z nespremenjeno postavo. V aranžmajih so znova vse skladbe odlično opremljene. Brez kiksa. Optimalno izkoriščen melodični princip izpostave vodilnih motivov, kjer prevzemajo centralno vlogo zapeljivi refreni. James Christian ostaja mojster vokalnega kalibra in njegov znameniti raskavi ultramelodični pristop ostaja intakten. Tu je odlično, razgibano muziciranje kitarista Jimija Bella, ki znova opozarja  v izdelanih kitarskih solažah na svoj nedvomni nedvomni talent, kot tudi penetrativna ritem sekcija, ki čvrsto drži "podvozje" glasbenih aranžmajev in razpihuje samo udarnost House Of Lords glasbene karakteristike. "Big Money" je nov, v vsem konsistentno stoječ, studijski House Of Lords album. Lahko rečemo, da najbolj zrel v aranžerskem smislu med zadnjimi štirimi izdajami skupine, dobrodošla pa je tudi namerna "zmanjšana kontrola" produkcije, ki ohranja surov značaj skladbam, z izpostavljeno konturo blago hreščavega razmaza kitarskih fraz. Je album, ki ga imajo vsi pravi ljubitelji skupine House Of Lords gotovo že doma!