Nazareth so ne glede na to, da ni v zasedbi več Mannyja Charltona in ne glede na to, da se je Danu McCaffertyju skozi leta nekoliko zožil ekstremno širok vokalni rang - tako rekoč nekakšne vročično vreščeče moške različice Janis Joplin, ohranili tudi v novi dobi svoj prepoznavni in unikatni šarm, ki jih je v prvi polovici sedemdesetih skozi albume "Loud N' Proud", "Razamanaz", "Rampant" in "Hair Of The Dog", zapisal med nesmrtna imena največjih izvajalcev rock glasbe in njenega historičnega izročila na zemeljskem obličju.
Zasedba že lep čas deluje v postavi, ki poleg veteranov Petea Agnewa in Dana McCaffertyja vsebuje v vrstah še Peteovega sina in bobnarja Leea Agnewa ter kitarista Jimmija Murrisona. Zato je nekoliko presenečalo to, da od nje ni dalj časa prav nobenih albumov. K sreči je to daljšo fazo neizdajanja albumov uspešno presekal "The Newz" iz leta 2008. Vmesno obdobje pa je očitno skupini koristilo v smislu rasti medsebojnih vezi, ki so se krepile do te mere, da je dosegla integracija Jimija Murrisona popoln namen. Mož je v tem obdobju zares učinkovito znosil velike Charltonove čevlje in tako dokazal na novem albumu že drugič, da je osvojil prav vse osnovne karakteristike neizpodbitne veličine Nazareth rocka.
"Big Dogz" ohranja tradicijo kovaštva žgoče in surove manifestacije rocka, prežetega z blues retoriko, ki mu poveljuje prepoznavno "šmirkavi" lesk unikatne vokalne interpretacije Dana MaCaffertyja. Torej. V center postaviš blues, mu dodaš levo in desno nekaj melodičnih - klasično fluidno zloženih okraskov rokc n' roll kulture, Danov vokal motorja kosilnice, nato pošteno naviješ kitare, podkrepiš atmosfero s spremljevalnimi vokali in vtakneš za piko na "i" bizarno preprosto "honky tonk" ličilo rabe piana.
Nazareth ohranjajo sloves plasmaja izjemno krepke in čvrste ritemske naveze, to pot že drugič v režiji očeta in sina. Leejevi bobni na mestih prav topovsko rušijo v poudarjeni globini, ki jo narekuje studijski izkoristek odmeva kožnih open. Bas kitara dobesedno trga v svojem nepopustljivem rožljanju, ko utrjuje zapeljivo koketni marš ritemskega podvozja skladb. Neulovljivo Nazarethovsko!
Skladbe so mešanica Nazarethovske rock potence, skozi katero se manifestira izročilo blues rock glasbe. Enkrat bolj, drugič manj. V različnih odmerkih. Po škotsko. Izjemno mračna When Jesus Comes To Save The World Again absolutno prednjači v tem na novem albumu. Gre za najbolj mračno skladbo albuma, kjer prihaja do izraza zlasti zrelost pretanjeno izostrenega občutka Dana McCaffertyja, da izpostavi emocije v skladbi. Claimed je prva skladba, ki združuje koketni ritem in tisti prepoznavni sarkastično ciničen Nazareth pristop v rock n' rollu. Pobje se držijo pridige v verzih, ki se ne ustavlja v izzivanju žensk, brezkončnemu žuriranju, ob tem pa seveda pomemben delež odpade na osebno izpovedno noto, v kateri zorijo Nazareth, kot staro dobo vino.
V kolikor bi iskali na albumu najbolj neposredni približek skladb, ki vežejo današnjo postavo Nazareth, na zlate čase skupine iz sedemdesetih, lahko razglasimo brez dlake na jeziku skladbo Radio za trenutek albuma, ki mu neizpodbitno pripade ta čast. Ta skladba bi bila idealna za odpiranje koncertov "Big Dogz" turneje. Ob tem ji ob boku enakovredno jezdi v takšni drži že omenjena Claimed, pa izredno močan zaključek albuma z izjemno balado Butterfly ter takoj za njo šegavo rock n' roll porednico Sleeptalker.
Možje so pretkani. Vedo kje, kdaj in kako "dozirati" album, zato je "Big Dogz" dinamičen in živopisan album. Odločajo male skrivnosti velikih "kuharskih" mojstrov, kot je recimo sosledje skladb Big Dogz Gonna Howl in Claimed. Prehod ene v drugo skladbo, torej zaljuček ene, vmesna pavza in začetek druge, vzbudi učinek, da je začetek skladbe Claimed pravzaprav nadaljevanje Big Dogz Gonna Howl. Začetek Claimed namreč deluje kot, da se skladba Big Dogz Gonna Howl nadaljuje, z novim, neverjetno sočnim in kompatibilnim motivom, ki naniza novo razpoloženjsko stanje iste skladbe, čeprav dejansko to ni.
Ne smemo zaobiti dejstva, da Mannyja Charltona ne bo mogoče nikdar učinkovito nadomestiti, po drugi plati, pa je Jimmi Murrison dokazal že drugič z nekaterimi iskrivimi potezami igranja kitare, ki združujejo natanko tisto kar Nazareth potrebujejo - preprost udaren rock n' roll riff, ki useka v čelo blesavo s prve z žmohtno skvašenimi kitarskimi solažami, da je v novih časih prva prava Nazareth izbira! Kapo dol možakarju.
Nazareth so z novim albumom potrdili, da se po njihovem ožilju nezadržno pretaka nova kreativna sla, ki po "The Newz" k sreči ni popustila. "Big Dogz" potrjuje prerojen rock n' roll obraz pomlajenih Nazareth. To je album, ki po "The Newz" ohranja še naprej svež obraz, naphan s prvovorstno magijo rocka, kot jo znajo povzeti le Nazareth. Zato lahko rečemo, da je kompetenten naslednik zapuščine vsega kar je skupina bila v različnih obdobjih svojega obstoja. Ob tem vnovičnem ustvarjalnem zagonu se nam torej ni treba bati, da tej izdaji ne bi sledila v prihodnje še kakšna več! Naj se izpostavljanje črke "Z" v naslovih "Naz" albumov neomajno nadaljuje!
na vrh