BHC: bHC

BHC, novomeški nadebudni klini, gojijo svoj glasbeni izraz na izhodiščnih zasnovah funka, rocka, soula, bluesa in ne boste verjeli. Točkovnim vključevanjem težjih zmetaliziranih riffov, zlasti v jedra refrenov na eni strani, kot kontrastno podkovanostjo lahkega (celo plesnega) pop rock koketiranja. Takšna zmes pa pozna tudi integracijo blagih jazz eksperimentov na prehodnih delih, ali srednjih instrumentalnih delih skladb.

Fantje so opremljeni s tehnično bogatim obvladovanjem instrumentov, poleg tega posedujejo občutek za tvorbo jasno izraznih motivov, ki se zlahka usedejo pod kožo poslušalca. Bistvo izraza je kreacija zapeljivega funky groove šarma osnovnih ritmov, ki je ujet preko celotne minutaže albuma "bHC".

Kitara se poslužuje raznolikih trikov od prevladujočega polakustično čistega dribljanja funk akordov, do plasiranja zvočnega masiva metal riffov ter sunkovitega vah-vahanja, ki še posebej doprinese k omenjenemu "groove" šarmu. Bas linija je melodična, raziskovalna in v kombinaciji z duhovitostjo bobnov, debelo izpostavljena, produkcijsko jasno ločena in tako intenzivno pulzira v zvočni kulisi.

Vokal je čist, mehak, s kompatibilnim barvnim odtenkom, brez kakšnih ekstravagantnih delirično vriskavih odklopov. V vokalu se skriva še precej rezerve. Namreč pomembno je kam se bo usmerila skupina v prihodnje. V kolikor bodo ostali na stopnji prvenca "bHC", je vokal povsem zadovoljiv. Usmeritve v trše ali eksperimentalno bolj poudarjene vode, pa zahtevajo več energije in variabilnosti tudi v vokalnem izrazu, prehod na striktno uporabo angleških verzov. Vendar to so namigi, namigi, namigi, če bi čebula bila bula... preidimo vendar na bistvo!

BHC dosegajo privlačno ravnovesje v združevanju svojih glasbenih vplivov, ki je na moč poslušljivo obenem pa za poslušalca vseskozi zanimivo. Naj za površno orientacijo navržem besedi Living Colour in T.M. Stevens Shocka Zooloo. Kjer sta omenjena ta dva izvajalca vedite, da kitara ne skriva vplivov Jimija Hendrixa, a ta je seveda preoblečen v maskirno karoserijo novega tisočletja. Skupina tiho napleta in dinamično stopnjuje vzdušja v predrefrenih ter tako nastavlja odskočno platformo za svoje izlive v refrenih, ki zato na ploščku uspešno kljubuje osnovni ideji in želji. Bravo. Besedila podžigajo samo glasbeno sočnost, ki jo nudita funk, blues v obuvalu rocka. Dotikajo se erotike, lepih punc, posteljnih vragolij, nočnega življenja… Seveda BHC niso kakšni namišljeni "Stallions of a Highway" glam rock heroji. V svojem izrazu so po tej plati precej bolj subtilni, a nepopustljivi. Če so tudi v realnosti tako uspešno porogljivi, duhoviti in razposajeni, kakor v svoji s seksom prežeti pridigi na albumu, jim lahko le čestitam!

Skladbe nimajo vrhuncev, ki bi jih posebej izpostavljal. So enakovredne, motivsko raznolike, komponistično dosegajo nadpovprečni nivo kvalitete (sploh za slovenske razmere) in BHC z njimi dokazujejo, da niso zgolj še ena skupina, pač pa s svojim prvencem opozarjajo, da je na slovenskem obzorju vzniknila neka nova energija, ki je Slovenci še nismo imeli. Ta poseduje talent, duhovitost, kreativne ideje ter navdih, ki lahko BHC voz v svoji evoluciji prižene še kako daleč. Sam artistični izraz skupine v združevanju vseh naštetih vplivov, daje skupini širok manevrski prostor tako v trenutnem ustvarjanju, kot tudi v evoluciji na dolgi rok. Kot povedano. Kratko, jedrnato in celovito, subtilno skrižano z elementi prijemov zahtevnejše branže, ki daje BHC predznak inteligentno, posebno in privlačno. Tako za vse ljubice, katere privlači sladek vokal in plesni ritmi, vse, ki se kurite na prvo žogo, kot glasbene puriste, kateri radi podkožno analizirajo sublunarni nivo našega stvarstva. Skupina BHC je odlična reč, ki bi bila idealna za tvorbo zdravega (kdaj naposled?) vseslovenskega rock mainstreama, ki je v današnjih dneh še kako žalostno nasmeten, neizviren in nasičen s "kopiraj-lepi" kloni.