Ni prav veliko domačih metal bendov, ki bi jim lahko brez težav nadeli pridevnik dolgoživi, a če si ga kdo zasluži (seveda niso edini, da ne bo pomote!), potem so to gotovo medvoški heavy metalci Metalsteel. Skupina metalizira že vse od, reci in piši, leta 1999, od takrat pa je nanizala pet studijskih albumov, koncertno ploščo Steel Alive, tisočero koncertnih kilometrov in postala uradna spremljevalna skupina Jamesa Rivere (Helstar, Destiny's End) in njegovega tribute projekta Sabbath Judas Sabbath. Vsekakor osupljiv rezime skupine, ki je nase, kljub takrat še mlečnozobosti, pred skoraj petnajstimi leti opozorila z videom Novi svet. Kot bi že takrat namigovali, da se bodo na svoji šesti studijski plošči poigrali s konceptom transhumanizma in izgradnje novega, boljšega sveta. Izpod rok nezemljanskih neofevdalcev seveda, saj se človeštvo zaradi svoje egoistične biti samo pač ne more osvoboditi spon, ki mu preprečujejo napredek.
Metalsteel se tokrat s svojim prvim konceptualnim albumom Beyond the Stars torej odpravijo onkraj zvezd, kamor skozi zvezdna vrata stopimo z zloveščim introm Lama Rabi Alardi Dini Endavur Esa Kunis Alim (na videz trapast naslov ima pomen, saj gre za zapis sporočila, ki naj bi ga med šumi in statiko med misijo Apolla 15 na Luni izrekel neznan moški glas), ki jih skupina odpre s prvim predstavljenim singlom Transhuman. Metalsteel so se že na predhodniku This Is Your Revelation poigravali z idejami transhumanizma oz. s citiranjem Gandhija (This Is Your Revelation) nakazovali na željo po duhovni rasti in na sploh izboljšanja človeštva v vseh pogledih, Beyond the Stars pa to tematiko povzdigne na nivo čistokrvnega znanstveno fantastičnega koncepta. Ta z idejo napredka človeške civilizacije, ki jo povzroči zunanji dejavnik, t.j. nezemeljska rasa, sicer ni nič novega, saj se pravzaprav bere kot poglavje Kočije bogov – nerazrešene skrivnosti preteklosti, razvpitega švicarskega teoretika starodavnih vesoljcev Ericha von Dänikena, a koncept Beyond the Stars kljub temu deluje, saj ima rdečo nit in jasen dramaturški lok.
Tudi glasbeno Beyond the Stars nadaljuje logično pot, ki jo je pred tremi leti začrtal This Is Your Revelation. Tudi tokrat so se Metalsteel namreč odločili, da bodo album v studiu posneli v živo, s hkratnim igranjem in brez pretiranega nasnemavanja, popravljanja in olepševanja. Rezultat je to pot še bolj prepričljiv, saj Beyond the Stars zveni čisto, toplo, naravno in organsko ter je brez doma ena najlepše zvenečih plošča domačega metala. K sreči album ne ostane zgolj pri tem, saj zvočno lepoto bend nadgradi s pestro zvenečim materialom, ki sicer ostaja zasidran v okvirih heavy metala, a se mestoma s kompleksnostjo, dinamiko in razgibanostjo približuje žanru progresivnega metala. Takšna progresivne tendence so izrazite predvsem v komadih kot sta Anu, Materialist No More in najdaljšem Astral Traveller, Metalsteel pa se stilsko tako približajo novejšem Iron Maiden, Judas Priest pa tudi šoli ameriškega heavy/power metala.
Punca in fantje tekom celotnega trajanja albuma dokazujejo glasbeno zrelost, ki se kaže predvsem v spretnih kompozicijah skladb, ki jih odlikujejo znova zanesljiva in trdna ritmična naveza Daše in Mateja, predvsem pa hudičevo pestra kitarska igra dvojca Rok/Benjamin. Ta s pestro paleto rifov poskrbi za raznolikost skladb in doda meso okostju zgodbe, ki jo skozi verze podaja Benyjev vokal. Pri tem je večinoma udaren in visokoleteč, mestoma nekoliko zmoti le rahlo trda angleščina, vsekakor pa izredno nadgradnjo predstavljajo večglasja v katerih se mu pridružita Rok in Matej. Ta najboljše delujejo v vrhunskih in mojstrskih refrenih, ki s svojo veličastnostjo nad poslušalcem odprejo ves nebesni svod, kar najlepše dokaže čudovita, baladno zveneča Stargods, ki z akustičnimi kitarami in nekoliko srednjeveško zvenečimi motivi spomni na najboljše trenutke Blind Guardian. Z močnim refrenom nadalje prepričajo predvsem bolj klasično zveneči naslovni komad, v katerem se kitarsko raztogoti Rok, z nalezljivim in spevnim refrenom ter Matejevimi basovskim eskapadami Anu ter z zloveščo atmosfero The Council of 9. S pirotehničnim kitarskim izletom navduši Materialist No More, nekoliko prazno sicer izzveni najdaljši komad Metalsteel do sedaj Astral Traveller, ki bi mu lahko odrezali minuto ali dve, a okus popravi zaključni rušilec The End of the World, v katerem Metalsteel delujejo kot monolit Kubrickove Vesoljske odiseje, ki spodbudi, da človeštvo doseže novo evolucijsko raven in dočaka rojstvo zvezdnega otroka. Če so bili nameni nezemljanov pri tem dobronamerni ali zlovešči pa bi lahko bilo zlahka tema nadaljevanja, v stilu dvojčka Operation Mindcrime ali Crimson.
Beyond the Stars v primerjavi s predhodnikom, predvsem zaradi podrejenosti konceptu, ni na prvo žogo, saj komadi potrebujejo nekoliko dlje, da se usidrajo v ušesa. A potovanje med zvezdami je znova vznemirljivo in polno presenečenj, komadi pa delujejo kot povezana celota in tudi kot posamični delčki večje slike. Metalsteel so znova dokazali, da so mojstri svoje obrti, hkrati pa, skladno s konceptom, opomnili, da tudi njihova evolucija še traja in da je njena krivulja že vse od samega začetka usmerjena strmo navzgor.
Če ste zamudili predstavitev albuma v medvoškem Jedru imate popravni izpit lahko 23. februarja na On Parole Vinyl Assault ob izidu vinilne verzije albuma (hkrati bodo izšle tudi vinilne izdaje novih albumov Eruption, Srd in Omega Sun).
na vrh