"Beyond the Shrouded Horizon" je najnovejši dosežek iz delavnice progresivno rockovskega velemojstra Stevea Hacketta, kateri že dolgo ne slovi samo kot kitarska eminenca, temveč tudi kot eden najbolj vznemirljivih glasbenih umetnikov na področju eksperimentalne glasbe zadnjih štirih desetletij. Že na odličnem predhodniku, za spoznanje mračnejšim "Out of the Tunnel's Mouth" (2009), je osupnil z na novo pridobljeno mladostniško energijo in zanosom, česar mu očitno ni zmanjkalo tudi na tem, za marsikaterega prog zanesenjaka težko pričakovanem izdelku.
Gospodu Hackettu so v studiu vnovič priskočili na pomoč številni imenitneži iz sveta (progresivnega) rocka. Poleg brata Johna, ki je že več desetletij stalnica Steveovega banda in je s svojo flavto ključen pri pastoralno obarvanih aranžmajih, je največja pridobitev v zadnjih letih nedvomno Kajagoogoo basist/občasni pevec Nick Beggs, ki predvsem s svojim vragolijami na Chapman sticku posameznim stvaritvam zapusti neverjeten ambientalen pečat. Tudi tokrat se je na posameznih kompozicijah v gostujoči vlogi pojavil legendarni Yes basist Chris Squire, potem ko je skupni projekt med njim in Steveom, ki je bil napol v šali, napol zares poimenovan Squackett, očitno padel v vodo. Od slovitih imen je tu še Toto bobnar Simon Phillips, ki bi prav tako moral sodelovati pri omenjenem projektu, a so se očitno bolj ali manj vse stvaritve, ki jih je trojica posnela, znašle na tem albumu. Klaviature je vnovič odigral Roger King s katerim Steve sodeluje že od leta 1996. Slednji je pomagal tudi pri izvrstni produkciji.
"Beyond the Shrouded Horizon", kot je že nekako v tradiciji Steveove samostojne kariere, odlikuje izjemna slogovna raznovrstnost, utemeljena na simfonično prog rockovski zabeli, ki je tokrat za spoznanje spet nekoliko bolj poudarjena kot je bila na predhodniku. Steve je po duši svetovni popotnik, zaljubljen v čudesa naravne in kulturne dediščine, zato ne preseneča, da se veliko njegovih besedil in ambientalne usmeritve oplaja na tem področju. Tako je tudi z uvodnim energetskim katalizatorjem "Loch Lomond", ki je posvečen prelepemu istoimenskemu jezeru na Škotskem. Odločni krošeji na električni kitari, podkrepljeni s klavirsko-melotronskim simfoničnim zaledjem in eteričnimi večglasji tvorijo star, a uspešen recept s katerim zna ta legendarni kitarist vedno znova očarati vse zveste privržence. Škotske dude v ozadju izpadejo kot prijetna začimba in še dodatno zabelijo vseprisoten keltski ambient. Steve je vnovič odpel večino vokalov na albumu, medtem ko mu je bila v glavno spremljevalno oporo Amanda Lehmann, ki obenem opravlja vlogo ritem kitaristke.
Njegova večna fasciniranost nad keltsko melanholiko se nadaljuje na krajšemu inštrumentalu "The Phoenix Flown", posvečen mitološkemu simbolu preporoda, ki je bodisi ognjena ptica, bodisi z bujnimi ognjenimi lasmi obdarjena ženska-boginja. Kratka, a briljantna kitarska solaža je vseskozi prepojena z mističnimi simfoničnimi aranžmaji. "Til These Eyes" odlikuje neizmerna melanholika, ki jo povzroči spontan preplet pastoralne melodije na akustični kitari, neutolažljivega vokala in orkestralnega zaledja. "Wanderlust", katerega naslov pove vse, je priložnost, da Steve vnovič demonstrira izjemno subtilnost pri igranju akustične kitare in krojenju pastoralnega ambienta, ki je tudi tokrat okrašen z razkošnimi orkestralnimi aranžmaji. Na "Prairie Angel" ob katerem izrazi svoje občudovanje do širnih prostranstev srednjeameriških prerij, preseneti z zaporedjem distorziranih, skorajda trdo rockovskih kitarskih fraz, speljanih skozi poseben kitarski efekt. Sledi izjemen kontrast.
"A Place Called Freedom", ovenčan z veličastnimi večglasji, pastoralnimi zvoki flavte in epskimi simfoničnimi aranžmaji, je popolnoma v stilu simfoničnega progresivnega rocka s katerim se po navadi povezuje Steveovo ime in bi se lahko brez problemov nahajal tudi na kakšnem njegovem solo izdelku iz sedemdesetih. Večni romantik na "Between the Sunset and the Cocounut Palms" v nasprotju s pričakovanji, ko bi vsakdo pričakoval poskus stvaritve karibskega ambienta, ustvari sakralno-pastoralno vzdušje, kjer kraljujejo eterična večglasja in hipnotični orkestralni aranžmaji. Tovrstne skladbe so že dolgoletna stalnica Steveove samostojne kariere, a so še vedno preklemano učinkovite pri grajenju izjemnega vzdušja.
Na z orientalskim šarmom prežeti "Walking to Life", kjer se loti obdelave pentatonično obarvanih kitarskih lestvic, osrednjo pevsko pobudo prevzame ritem kitaristka Amanda Lehmann. Kar nekaj časa je že minilo odkar je Steve nazadnje na kakem samostojnem projektu uporabil ženski vokal. Tudi tokrat se je modro odločil, saj se je gospa Lehmann s svojim pevskim prispevkom izkazala za vredno zaupanja. Ta odlična stvaritev je predvsem priložnost za priklon etno glasbi bližnjega vzhoda, ki ga v zadnjih letih priteguje vsaj toliko kot njemu najbolj domači keltski svet. Tudi prelestni inštrumental "Two Faces of Cairo", kjer vnovič zavlada pentatonična ritmika in sosledje 'jokajočih' kitarskih fraz, je navdahnjena s Steveovimi potepanji po bližnjem vzhodu. Pri njenem besedilu in naslovu pa je imel v mislih bržkone dva različna obraza Kaira; romantični del z naravno-kulturnimi lepotami ter urbani, kjer vladajo umazanija, kriminal in revščina.
"Looking For Fantasy" je še en dokaz več, da je gospod Hackett večni, nepoboljšljivi romantik. Nedvomno je pri liričnem navdihu za to akustično, z eteričnimi večglasji ovenčano balado odigrala njegova nedavna poroka z Jo Lehmann. Kratki pastoralni inštrumental "Summers' Breath" je priložnost za prijeten oddih na akustični kitari ter predpriprava na največje presenečenje celotnega albuma. To je brez dvoma blues rock eksperiment "Catwalk" na katerem Steve pokaže popolnoma drugačen obraz, kakršen je bil najbolj osvetljen na albumu "Blues With a Feeling" (1994). Malokdo, razen tistih, ki že dolgo zvesto spremljajo njegovo samostojno pot ve, da je klasicist Hackett, kadar se mu zahoče, zelo dober blues kitarist, čeprav se je temu žanru skozi večino kariere načrtno izogibal. Njegovo izživljanje/vživljanje v vlogi blues pevca pa je tako hecno, da na koncu izpade celo dobro. Zaključek albuma mora seveda izpasti po željah progoljubcev in Steve jim to rade volje ustreže s skorajda 12-minutnim "Turn This Island Earth", epskim kolažem nepredvidljivih ambientalnih širjav. Najbolj raznovrstna in kompleksna stvaritev na albumu je tudi kandidat za eno najboljših Steveovih kreacij v ustvarjalnem obdobju zadnjih desetih let.
Posebno omembo si zasluži omejena, dvojna izdaja albuma, ki vsebuje bonus disk s kar devetimi dodatnimi skladbami, katere so vse po vrsti vredne pozornosti in bi se z lahkoto lahko znašle na 'regularnem' delu albuma. Vsi štirje deli inštrumentalne kitarsko-klavirske poslastice "Four Winds" ujamejo Stevea v njegovem najbolj subtilnem razpoloženju. Za vsak del je značilen specifičen ambient, ki se oplaja na etnološkem glasbenem izročilu določene regije/smeri neba. "Pieds En L'air", znana tudi kot "Capricol Suite", je za akustično kitaro reanžirana klasika skladatelja Petra Warlocka (1894-1930) s katero Steve vnovič izrazi svojo ljubezen do klasične glasbe 20. stoletja. "She Said Maybe" je še ena večdimenzionalno-eterična stvaritev, kjer se simfonika in etno elementi zlijejo v preklemano hipnotično fuzijo.
"Enter the Night" je zabaven, skorajda hudomušno-prisrčen priklon Steveovim bolj ali manj neposrečenim AOR/arena rockovskim eksperimentom iz osemdesetih. Ti so spodleteli predvsem zaradi neizklesanosti Steveovega vokala za tovrstno zvrst, tokrat pa mu pri refrenih odlično pomaga sodelujoča pevska druščina. Simfonična zadušnica "Eruption: Tommy" z eteričnim ambientom zelo spominja na nekatere Hackettove inštrumentalne dosežke s konca sedemdesetih in bo zagotovo všeč vsem 'tradicionalistom'. "Reconditioned Nightmare" je reanžirana verzija klasike "The Air-Conditioned Nightmare", ene redkih posrečenih skladb z obupnega albuma "Cured (1981), največjega temnega madeža Steveove samostojne poti.
"Beyond the Shrouded Horizon" je še en dokaz, da je pričakovati karkoli manj od briljantnosti, kakršna (vnovič) krasi njegov najnovejši studijski izdelek, skorajda poniževalno za glasbenega umetnika Steveovega kova. To, kako mu uspeva v relativno kratkem času izdajati tako imenitne albume, ostaja njegova mala skrivnost, saj gre za neizpodbitni dejstvo, da je obdobje zadnjih šestih let njegove studijske kariere povsem na enakovredni ravni s tem kar je ustvarjal na začetku solo poti v sedemdesetih. Upajmo, da bo to Steveovo obdobje do skrajnosti potenciranega ustvarjalnega navdiha še dolgo trajalo.
na vrh