Nemški prvaki simfoničnega prog/power metala Blind Guardian so se vrnili z novim albumom, »Beyond The Red Mirror«, ki ni nič manj kot nadaljevanje njihove nadvse čislane mojstrovine »Imaginations From The Other Side« (1995), kar obenem pomeni, da gre za izjemno ambiciozno zastavljen studijski projekt. Kdor pozna artistični ustroj Blind Guardian kolektiva ob tem dejstvu sicer ne bo pretirano presenečen, pa vendar ni kar tako ustvariti še en album, ki je najmanj enakovreden svojemu predhodniku, če že ni celo njegov presežek. Od odličnega predhodnika, »At The Edge of Time« (2010), je minilo skoraj pet let, kar je najdaljši časovni razmah med dvema albuma v njihovi zgodovini. To obenem pomeni, da so imeli metalski 'bardi' zares izobilje časa za kreiranje grandioznih simfoničnih aranžmajev, melodičnih kitarskih harmonij in epskih, večglasnih napevov, zaradi katerih so v preteklosti najbolj zasloveli in si pridobili legije privržencev po vsem svetu.
»Beyond The Red Mirror« s seboj prinaša dve veliki spremembi. Največja je prav gotovo ta, da je Barend Corbouis, samo dva dni pred izidom tega albuma, postal novi Blind Guardian basist, kar pomeni, da na »Beyond The Red Mirror« ni več sodeloval dolgoletni priložnostni/koncertni basist Oliver Holzwarth (ex-Rhapsody of Fire). Slednji je sicer z Blind Guardian kot gostujoči glasbenik sodeloval že od leta 1998 dalje. Corbouis je tako postal šele drugi uradni basist v zgodovini banda, potem ko je pevec Hansi Kürsch leta 1998 odložil svojo bas kitaro v kot in se posvetil izključno petju.
Druga ambiciozna, če že ne revolucionarna poteza je ta, da je band na albumu uporabil dva različna orkestra (iz Prage in Budimpešte) ter kar tri različne zbore (iz Prage, Budimpešte in Bostona), tako, da je »Beyond The Red Mirror« njihov do zdaj najbolj orkestralno usmerjeni projekt z galono veličastnih večglasij ob katerih se bodo oblizovali vsi ljubitelji epskega, simfoničnega, prog/power metala s konceptualnim jedrom. Slednjega je Kürsch oblikoval kot nadaljevanje »Imaginations From The Other Side« in posamezne kompozicije razdelil na več sklopov, označenih z rimsko številko; v stilu knjižnih poglavij. Za razliko od »At The Edge Of Time«, kjer so se posamezna dela oplajala v znanih fantazijskih literarnih delih, so tokrat v ospredju tudi nekatere popolnoma izvirne fiktivne ideje.
Povezave med različnimi svetovi znanstvene fantastike in fantazije so zaradi delovanja negativnih sil postale ogrožene, saj so ostala samo še ena vrata, ki omogočajo prehod med različnimi svetovi in ta se nahajajo v podobi rdečega zrcala. V grobem gre torej za še en klasičen Blind Guardian koncept, ki poskuša prek glasbenih 'zgodb' ustvariti mostove med realnostjo in fantazijo, kar se jim je na prav vseh kompozicijah izvrstno posrečilo, tako da lahko o »Beyond The Red Mirror« govorimo kot še o enem zmagoslavnem poglavju v karieri banda, ki do zdaj še nikdar ni razočaral.
Blind Guardian so eden izmed sila redkih nemških powermetalskih kolektivov, nastalih sredi osemdesetih, ki so do današnjih dni ostali kvalitetno konsistentni, še več, lahko bi se reklo, da se njihova zvočna evolucija še vedno nadaljuje, kar dokazujejo tudi posamezne kompozicije na njihovem najnovejšem dosežku. »Beyond The Red Mirror« je album o katerem so vsi oboževalci skupine lahko samo sanjali, saj združuje vse najboljše zvočne elemente s katerimi so si ustvarili kultni status, hkrati pa s pomočjo večdelnih orkestralnih aranžmajev in zborovskih harmonij dosežejo čisto nove aspekte simfonične veličastnosti. Gostujoče klaviature na albumu sta odigrala stari znanec Michael Schüren in Mattias Ulmer. Slednji je sodeloval tudi pri pisanju grandioznega, nosilnega aranžmaja na otvoritveni bombi »The Ninth Wave«, katera vsebuje epske zborovske vokalne harmonije s katerimi Blind Guardian dosežejo do zdaj še neslutene razsežnosti in maksimalni ambientalni učinek. Prepoznavne, melodične kitarske harmonije med glavnim kitaristom Andrejem Olbrichom in ritem kitaristom Markusom Siepenom so po pričakovanju na izborni ravni ter uspešno nadaljujejo dolgoletno tradicijo z občasnimi, prijetnimi, inovativnimi presenečenji. Hansi je prav tako v odlični vokalni formi, tako da poslušalca znova, na svoj specifični, strastni in karizmatični način, z lahkoto popelje v različne fikcijske svetove, medtem ko vsestranski bobnar Frederik Ehmke izvede kar nekaj tehnično zahtevnih bobnarskih vratolomij.
»Twilight Of The Gods«, ki je deloma navdahnjen po nordijski mitologiji in epu o Nibelunškem prstanu, je izšel kot prvi single z albuma. Tu poleg nekoliko bolj agresivnih ritmov prav tako vladajo mogočni napevi z vrhuncem v melodičnem, večglasnem refrenu, ki oznanja konec in začetek nove ere. »Prophecies«, še en ambientalni triumf epike in dramatike, vsebuje tako rekoč vse Blind Guardian ikonoklastične viže (še posebno laskavo izpadejo vokalne harmonije) in istočasno asociira na nekatere novejše stvaritve pa tudi starejše klasike. Slogovno bi se ta skladba lahko brez težav nahajala na albumu »A Night At The Opera« (2002), ki je pravzaprav začel njihovo aktualno, bolj orkestralno usmerjeno ero.
»At The Edge Of Time« je bil naslov predhodnega albuma, medtem ko gre tokrat za istoimensko, grandiozno skladbo s počasnim uvodom, vendar zanimivim zapletom, kjer se pripetijo številni časovni prehodi, okronani s pompoznimi orkestralnimi aranžmaji ter borbeno razpoloženimi kitarskimi pasažami. Tako kot se je to dostikrat dogajalo na preteklih skladbah, si med posameznimi aranžmaji ni težko predstavljati bojnih maršev in nenavadnih srečanj protagonistov sredi različnih fantazijskih pokrajin. »Ashes of Eternity« je prepojen z mnogoterimi, udarnimi kitarskimi frazami, vendar že kmalu zavladajo melodični motivi, medtem ko eden izmed verzov vsebuje referenco na klasiko »Bright Eyes« z »Imaginations From The Other Side«.
Na omejeni verziji albuma se nahaja tudi nadvse zanimiva skladba z naslovom »Distant Memories«, ki vsebuje veličastni orkestralni aranžma z baročnim priokusom ter magičnimi večglasji, medtem ko Hansi prvič na albumu ubere nekoliko subtilnejši vokalni pristop, katerega bi lahko uporabil tudi večkrat, saj se prav v teh trenutkih najbolj potrdi njegov izjemni vokalni talent ter raznovrstnost. »The Holy Grail«, ki glede poante besedila ne potrebuje poglobljene predstavitve, je agresivnejši dosežek, ki je nekakšen spiritualni, če že ne slogovni naslednik »Imaginations From The Other Side« standardov, ki so pripovedovali sago o kralju Arthurju, križarskih pohodih in iskanju Svetega grala. Glede na tematiko torej ni presenetljivo, da vsebuje številne sakralno obarvane zborovske harmonije.
»The Throne« je pravcata inkarnacija epskega veličastja, kakršnega so sposobni pričarati samo Blind Guardian in kjer se nenehno menjavajo kompleksni, simfonično ovenčani motivi ter temperamentni časovni prehodi, medtem ko ima ta kompozicija tudi dober potencial za morebitno glasbeno podlago kakega fantazijskega filma ali TV serije. »Sacred Mind« vsebuje skrivnosten in nekoliko temačen uvod, kar se odraža tudi pri zborovskih harmonijah. Tudi tu ne manjka določenih preobratov v agresivnejše sekcije, medtem ko se Hansi ter tovarišija v refrenu dotaknejo tudi mističnega Xanaduja.
'Bardi' na »Beyond The Red Mirror« še vedno ostajajo zapisani simfoničnemu progresivnemu metalu z ogromnim poudarkom na veličastnih orkestralnih aranžmajih, občasno pa, tako kot v preteklih časih, presenetijo tudi s folk elementi, kar je še posebno razvidno na visoko emocionalni baladi »Miracle Machine«. Podobnih 'trubadurskih' trenutkov je bilo v njihovi dosedanji karieri kar nekaj, vendar so tokrat dosegli novo raven pri sinhronizaciji večglasij pod vplivom skupine Queen ter subtilnih klavirskih aranžmajev. »Beyond The Red Mirror« se zaključi z monumentalnim, skoraj desetminutnim epom »Grand Parade« (prvotni naziv je bil »Irish Hill«), ki je pravzaprav glavni kandidat za najboljšo kompozicijo na njem. Tu se s pomočjo prostranega orkestralnega bogastva, ki spremlja juriš borbeno razpoloženega kvinteta, zgodi zaključno dejanje, razodetje, triumf in tu mojstri epike ter dramatike uporabijo vse svoje skladateljsko in aranžersko znanje, da ustvarijo še eno epsko poslastico, ki se bo nedvomno uvrstila med večne Blind Guardian klasike.
Blind Guardian so z »Beyond The Red Mirror« vnovič na fascinanten način izgradili most med fantazijskim in resničnim svetom ter ustvarili konceptualno mojstrovino, ki bo zagotovo postala eden izmed glavnih kandidatov za najboljši metal album leta 2015 (in to že na začetku tega leta). 'Bardi' iz Krefelda še vedno ostajajo prvaki simfoničnega metala in eden redkih še vedno relevantnih bandov iz zlate ere tevtonskega (power) metala. V primeru Blind Guardian tako ni prav nič hudega, če bo potrebno do naslednjega studijskega albuma vnovič čakati štiri ali pet let, saj se jim to kot kaže vselej nadvse bogato obrestuje.
na vrh