27. septemba 1986 je tragično umrl basist Cliff Burton… in so rekli, da se ne bodo pobrali. Dve leti kasneje je izšla odlična plošča … And Justice For All, za komad One pa so posneli svoj prvi videospot, ki se je precej vrtel na MTVju… in so rekli, da so se prodali. Leta 1991 je izšel Black album… in osvojili so svet. V letih 1996 in 1997 je Metallica pozabila na svoje thrash metal korenine in izdala dvojček Load/ReLoad… in nismo čisto točno vedeli kaj naj si mislimo. Nič pa nas ni moralo pripraviti na leto 2003 in ostudni zmazek St. Anger… in rekli smo, da je Metallica kot jo poznamo dokončno uničena. In kdo bi si mislim, da bodo pet let kasneje izdali celo dokaj solidno Death Magnetic… in rekli smo zadovoljivo, a zanimivo, da se Metallica spet obrne po vetru in izda thrash metal ploščo prav takrat, ko je žanr spet v vrhu popularnosti. A se Ulrich znova ni uspel upreti svoji artfagovski duši in zasedba lani v sodelovanju z Loujem Reedom izda glasbeno abominacijo Lulu… in ostali smo brez besed.
Po litrih gnojnice, ki je bila (upravičeno) polita na Lulu je Metallica odigrala serijo odličnih koncert v sklopu praznovanja 30. obletnice, izdali pa so tudi EP Beyond Magnetic, na katerem so zbrali štiri komade, ki se niso uvrstili na Death Magnetic. In čeprav je uradni razlog za izdajo EPja praznovanje 30. obletnice, je povsem normalno ugibanje o tem, ali ni Beyond Magnetic morda prevzel vloge nekakšnega opravičila fenom za Lulu. Če je temu tako lahko opravičilo vsaj mirne duše sprejmemo, saj je četvorček skladb nekaj boljšega, kar je bilo v zadnjih nekaj letih slišati od Metallice.
Hetfield nas za začetek povabi na vlak sovraštva, ki se po rahlo nerodnem uvodu začne udarno in riffi celo spomnijo na neke pretekle, boljše čase. Hammett že v prvi minuti spraži lepo soložo, pa čeprav še vedno ne zna odigrati sola brez uporabe wah pedala. Hate Train s solidnimi groovy riffi in dobro zvenečim Hetfieldom v hitrejših in agresivnejših trenutkih zveni kot thrashy reinterpretacija Fuel, še največja težava komada (in preostalih treh prav tako) pa je njegova dolžina. Iz skoraj sedmih minut bi zlahka zrezali mirne dele, ki ne ponudijo prav ničesar in rezultat bi bil konkreten šus skoraj starošolske Metallice, odigrane na moderen način. Če Metallica v prvih trenutkih EPja glasbeno gledano zbudi žarek upanja, pa te besedilno pahnejo v najglobljo luknjo. Že verz »Hate! Is a Train!« je dokaz, da kvaliteta besedil konstantno pada že vse od Black albuma, nebuloz pa ni kar ni konec, saj Hetfield v Just a Bullet Away smrtno resno odlaja idiotske »Suck on the barrel, suck until it's gone dry…« Čeprav se komad zapleta okrog samega sebe in stopiclja na mestu je nekaj delov presenetljivo dobrih, začenši z galopirajočimi mid-tempo riffi. Žal pa celoto zopet pokvari obupna produkcija Ricka Rubina in resnično bi bila naslednja najboljša poteza skupine, da odreže Rubina (Lou bi na Lulu odkroral »I would cut his legs and tits off«) in dobi producenta, ki ve, da Metallica ne sme zveneti kot amaterski garažni bend. In, ko smo že pri rezanju, ne bi bilo slabo, da prihodnji producent utiša Ulrichovo bobnanje kolikor se le da. Res je, da je bil Lars vedno največ povprečen bobnar, a kaj več kot nenehnega ponavljanja vzorca »snare-kick-snare-kick« pa bi si vendarle lahko izmislil. Hell And Back se začne na moč obetavno, z mračno zvenečimi kitarskimi linijami in morbidnim občutkom, ki kar kliče po tem, da komad eksplodira v infuzijo thrash metala. A se to žal ne zgodi in dobiš občutek, kot da Metallica ne ve več točno, kako stopnjevati komad. Hell And Back namreč ne valovi kot razburkano morje, temveč kvečjemu kot bazen v toplicah poln penzionistov. Ko že misliš, da je Metallica znova ponudila nek na pol dokončan izdelek za konec udarijo z epsko Rebel of Babylon, ki bi zlahka nadomestila več kot polovico komadov Death Magentic. Zaključni komad je nekaj, kar končno ujame pravi duh očakov thrash metala, saj med verzi zveni jezno, sveže in udarno. Hetfieldovi vokali zvenijo srdito in prepričljivo, komad pa je zaradi mnogih variacij, dinamična in razgibana energijska bomba.
Strategija Beyond Magnetic je glede na odzive uspela, saj feni že pozabljajo mimostrel z Lulu. EP je verjetno najboljši izdelek po Black albumu, a to žal ne pomeni, da se je Metallica vrnila v vsem svojem žaru. Beyond Magnetic namreč še vedno ponudi zgolj en odličen komad, dva solidna in en povsem povprečen. Ena lastovka pa še ne pomeni, da se moč v mišice Metallice vrača, za kaj takega bi se Ulrich moral znova naučiti bobnati, zamenjati bi morali producenta, komadom odrezati odvečno maščobo in Hetfielda naučiti peti brez neumnega poudarjanja verzov (tomorrow-uh-ah). A luč na koncu tunela, sicer šibko, gori.
na vrh