Spock's Beard, kultni progresivnorockovski revitalisti iz Los Angelesa, so sredi devetdesetih odigrali eno izmed ključnih vlog pri obuditvi zanimanja za progresivni rock, kar se jim je posrečilo že z odličnim prvencem »The Light« (1995). Iz skromnega projekta dveh bratov Morse v režiji fascinantnega pevca in multi-inštrumentalista Neala ter kitarskega virtuoza Alana, je v manj kot treh letih zrasla skupina z dušo in izjemnimi skladateljsko-aranžerskimi veščinami, katero sta dopolnjevala še izvrstni basist Dave Meros ter bobnarski čudodelnik in odlični spremljevalni pevec Nick D'Virgilio.
Neal, ki je bil glavni Spock's Beard skladatelj, pisec besedil in večine aranžmajev, je že kmalu po izidu »The Light« ugotovil, da njegove klaviaturske veščine, ki so bile usmerjene predvsem na sodobne sintetizatorje, ne zadostujejo več, če želi band razširiti svoj zvok in vanj vpeljati še več zvočnih prvin simfoničnega prog rocka sedemdesetih. Zato je k sodelovanju pri ustvarjanju naslednjega studijskega albuma, »Beware of Darkness«, povabil z vsemi žavbami podmazanega japonskega klaviaturskega veterana Ryoja Okumotoja s katerim so Spock's Beard pridobili mojstra raznovrstne uporabe različnih 'tradicionalnih' klaviatur, predvsem hammond orgel in melotrona, zato ni čudno, da ga marsikdo dandanes razglašuje kar za japonskega Keitha Emersona (Emerson, Lake & Palmer).
Ryo, ki je med snemanjem »Beware of Darkness« postal polnopravni del Spock's Beard kolektiva, pa ni bil samo vrhunski improvizator, temveč tudi svojevrstni studijski in koncertni zabavljač, kar je sicer veljalo za večino članov tega imenitnega banda. Humor je bil, tako v glasbi kot sredi posameznih besedil, v primeru Spockobradcev sicer redek pojav, vendar je vselej popestril resno podobo večine njihovih del. Alan Morse, ki je bil po duši jazzer, je bil vselej ljubitelj razno raznih kitarskih efektov, tako da številnih zanimivih zvokov na posameznih kompozicijah nikoli ne zmanjka. Vplivi prog velikanov na čelu z Genesis, Yes, Gentle Giant, ELP in Kansas so evidentni na večini »Beware of Darkness« kompozicij, medtem ko se ponekod lahko sliši, da so Spockobradci svoje čase veliko poslušali tudi skupino Deep Purple ter Beatle.
V nasprotju z »The Light«, ki je vseboval štiri daljše kompozicije, je bil »Beware Of Darkness« večinoma sestavljen iz več krajših del. Izjema so tri epske kompozicije na čelu z več kot 16-minutnim zaključkom, »Time Has Come«. Album se odpre z naslovno skladbo, popolnoma reanžirano priredbo 'tihega' Beatla Georgea Harrisona (originalno z njegovega tretjega solo albuma »All Things Must Pass«, 1970). Spock's Beard so se sicer pri svoji interpretaciji »Beware of Darkness zgledovali po verziji, katero je priredil ameriški glasbenik Leon Russell. Iz Harrisonovega zimzelena je Spock's Beard uspelo ustvariti izvrstno priredbo s povsem svojstvenim ambientalnim in aranžerskim pečatom. Besedilo je bilo že v izvirniku poduhovljeno opozorilo, da posameznik ne sme zaupati ter slediti raznim 'krošnjarjem' pokvarjene robe kot so hipokritski verski guruji, pohlepni politiki in instantni pop zvezdniki. Nealu so bila že tedaj blizu besedila s poduhovljeno vsebino, kar bo odigralo ključno vlogo pri njegovi nadaljnji glasbeni in osebnostni poti.
Spockobradci v uvodni sekciji »Beware of Darkness« izoblikujejo pompozni motiv, ki zaradi Merosovih bas linij in orglarskih pasaž nekoliko spominja na Yes klasiko »Siberian Khatru«, vendar kompozicija že kmalu zavzame povsem svojstven zvočni in ambientalni pečat. Morseov melodični in variabilni vokal na krilih svečane melodije izoblikuje mogočen refren. Intenzivno atmosfero uspešno vzdržujejo harmonični prelivi med hammond orglami in električno kitaro, medtem ko ognjeviti bobnarski prehodi poskrbijo za zavidljivo ritmično dinamičnost. Zmagoslavno in veličastno vzdušje dodatno popestrijo ženske vokalne harmonije, ki Neala spremljajo v refrenu.
Na precej bolj eksperimentalno zasoljeni skladbi »Thoughts«, ki je kmalu postala ena izmed njihovih najbolj prepoznavnih stvaritev, so Spockobradci precej zvito in duhovito uporabili raztresene večglasne harmonije ob marljivi rabi tehnike kontrapunkta, pri čemer ni moč prezreti izjemne sorodnosti z določenimi stvaritvami legendarnih Gentle Giant (recimo njihova klasika »Knots« z albuma »Octopus«, 1972). Disonantnim uvodnim improvizacijam prek kitarskega efekta in razburkanim variacijam na klaviaturah in kitari sledi prehod v noro sekcijo s prej omenjenimi norimi vokalnimi harmonijami v stilu Gentle Giant. Tu se Nealov kameleonski pevski pristop res odlično dopolnjuje s spremljevalnim pevskim zaledjem v režiji D'Virgilia in njegovega brata Alana. Kljub izrazito eksperimentalni naravi posameznih vokalnih linij in inštrumentalnih sekcij, odmerijo dovolj prostora za oblikovanje melodičnih, simfoničnih aranžmajev, medtem ko Neal, ki občasno uporablja tudi vokoder, poskrbi za eno boljših vokalnih imitacij Johna Lennona.
»The Doorway« je prvi ep na albumu in med privrženci upravičeno velja za Spock's Beard klasiko. Odpre se z enim izmed najbolj prepoznavnih klavirskih aranžmajev v njihovi celotni karieri, ki kasneje soustvari zmagoviti motiv. Slednji nosi nekaj vzporednic iz slovite teme znanega skladatelja Johna Williamsa za filmsko uspešnico Jurski Park. Sčasoma Spockobradci preidejo v energično sekcijo z barvitimi kitarskimi pasažami, čemur sledi obvezen prehod v prelesten refren z izjemno prijetnimi vokalnimi linijami. Kljub pogosti izgradnji kompleksnih inštrumentalnih sekcij in nepredvidljivih časovnih prehodov, so imeli Spockobradci vselej izjemen posluh za oblikovanje melodičnih aranžmajev, kar jim je posledično prineslo kar nekaj simpatizerjev tudi izven sveta progresivnega rocka. Številne akustične sekcije dodatno popestrijo razgibano atmosfero, ki ves čas prehaja med spokojnimi, skorajda pastoralnimi motivi in dramatičnimi trenutki, ko 'udarijo na polno', medtem ko melotron poskrbi za eterično ravnovesje.
»Chatauqua« je kratki, manj kot tri minute dolg inštrumental, ponesen na subtilnih akordih akustične kitare v Nealovi solo režiji in se ga lahko posluša tudi kot nadvse prijetno uverturo v epski »Walking On The Wind«, kjer se Spockobradci vnovič izkažejo v najboljši možni luči ter uprizorijo nepozabno zvočno pustolovščino s številnimi improvizacijskimi meandri in pompoznimi aranžmaji med katerimi črpajo navdih iz zlatih let progresivnega rocka. Izjemno intenzivna uvodna inštrumentalna sekcija, sredi katere blesti predvsem gospod Okumoto s sijajnimi orglarskimi improvizacijami, odda prostor visoko emocionalni vokalni melodiji, katerim se kmalu pridružijo hipnotične spremljevalne harmonije. Posebno pozornost velja nameniti tudi Merosovim melodičnim bas linijam, ki dodobra razgibajo to ritmično izjemno razburkano kompozicijo. Vrhunec kompozicije predstavlja svečana sekcija z melotronskimi valovanji ter Nealovim vokalom sredi emocionalnega triumfa, medtem ko zaključne, melanholične kitarske variacije poskrbijo za epski finale.
Na kompaktnem, akustično usmerjenem standardu »Waste Away« se v glavni vlogi vnovič znajde Neal na glavnem vokalu in akustični kitari ter na imeniten način izoblikuje nadvse prijetno melodijo, medtem ko ga v ozadju spremljajo mogočne klaviaturske pasaže. Sčasoma na dramatičen način vpade še ognjevita ritem sekcija, ki to izrazito pozitivistično skladbo prevesi v precej bolj energične vode, nakar zmagoslavni aranžma zavlada vse do njenega konca.
Za zaključek albuma nastopi najbolj ambiciozna kompozicija na njem, »Time Has Come«; 16-minutni ep in še dandanes eden izmed najboljših dosežkov v celotni Spock's Beard karieri, kjer band vnovič preseže samega sebe pri posrečenem združevanju nebrzdanega, improvizacijsko zasoljenega eksperimentiranja ter sofisticiranih, melodičnih aranžmajev. Uvodna inštrumentalna sekcija vsebuje pravi epski dvoboj med klaviaturami in električno kitaro. Temu sledi prehod v nekoliko bizarno, vokalno sekcijo na kateri se pevski kameleon Neal uspešno vživi v vlogo brezdomca in odvisnika, pri čemer ga spremljajo groteskni zvočni efekti, ki spominjajo na oglašanja različnih živali. Tu naj bi Neal jemal navdih pri literarnem liku z nazivom 'Trashcan Man' iz romana Stephena Kinga z naslovom 'The Stand'. Spockobradci so imeli vedno radi tovrstne, ekscentrične in bizarne inštrumentalne trenutke in to ob trenutkih, ko se jih je poslušalec najmanj nadejal. Vse to jih ne zmoti, da ne bi postopoma izoblikovali nadvse prijetnega in eteričnega aranžmaja ob kateremu se bodo še dandanes med poslušanjem obliznili vsi ljubitelji zlate ere simfoničnega progresivnega rocka.
Z »Beware of Darkness« so Spock's Beard še učvrstili svoj status vodilnih revitalistov med predstavniki tako imenovanega tretjega vala progresivnega rocka ter dokazali, da bodo kot skladatelji in aranžerji rasli iz albuma v album. Že »The Light« je bil izjemen prvenec, medtem ko so na »Beware of Darkness« uspeli kot skladatelji in aranžerji osvojiti naslednjo zrelostno stopnjo. Ljudskost, dostopnost in specifičen humor posameznih članov med koncertnimi nastopi so bile, poleg vrhunskih tehničnih, vokalnih, skladateljskih in aranžerskih spretnosti, tiste ključne lastnosti, ki so jih že kmalu napravile za glavne ljubljence občinstva med prog revitalisti tretjega vala, znotraj katerega so imeli v zgodnjih letih ključno vlogo Američani in Švedi.
na vrh