Kip Winger velja v glasbenem univerzumu melodičnega rock izročila za tistega glasbenika, ki poseduje superiorno čuječnost in neverjetno pretanjeno čut za aranžiranje skladb. Gre za enega najbolj izpopolnjenih glasbenih komponistov ne le žanra, pač pa kar cele ere rocka. Njegove odlike in vrline je zaznal tudi veliki rock guru Alan Parsons, s katerim Kip Winger nemalokrat sodeluje na njegovih koncertnih turnejah, kjer prevzema vlogo glavnega vokalista pri izvedbi večnih Alan Parsons Project zimzelenov.
»Better Days Comin'« je komaj šesti studijski album zasedbe Winger. Pri njih zaznamo dve obdobji glasbene kariere z vmesno neaktivnostjo. Prvo obdobje ustvarjanja je tisto »bad ass« obdobje klasičnih Winger, v katerem je kvartet brezskrbno jezdili na orjaškem valu komercialnega uspeha s preloma osemdesetih v devetdeseta. Nekateri med vami se verjetno še živo spominjate njihovega nastopa, ko so odprli koncert za The Scorpions v Zagrebu leta 1990. Sledil je premor do leta 2001, reaktivacija ter izdaja povratniškega albuma »IV« leta 2006. Z reaktivacijo kariere so Winger vstopili v obdobje kreativne zrelosti. Po previdnem »IV.« je album »Karma« (2009) s svojo dodelanostjo in večjo razgibanostjo nakazal, da lahko novi Winger preobražajo svojo ustaljeno glasbeno tipologijo proti smernicam art rocka. Čeprav je Karma od glave do pete še vedno kompakten izzivalno zveneč hardrockerski album, poln izjemne idejne svežine in duhovitosti, pa je le leto prej Kip Winger s svojim studijskim dosežkom »From The Moon To The Sun« znova jasno poudaril, da gre za glasbenika, ki zaznava glasbo v luči artizma mnogo, mnogo širše, kot pa seže domet sfer rocka, ki so jih do takrat na svojih delih razkrili Winger.
Tokrat Winger in Kip Winger niso izdali ločenih albumov, pač pa je po petih letih za albumom »Karma« izšel le novi Winger album. Zanj lahko rečemo, da gre za artistično daleč najbolj izzivalen album skupine v karieri. Na njem pa je uspelo skupini doseči nekaj bistvenega. Ne glede na izjemno variabilnost, ki jo prinaša novi izdelek, je v sleherni sekundi njegove minutaže vseskozi neizpodbitno jasno, da je to od glave do pete pravi Winger album. Kip Winger je ideje, ki bi prej sodile na njegov samostojni studijski album, implementiral v tipske značilnosti Winger zvoka, obenem pa uspel zadržati njegove elementarne karakteristike. Na tak način je razrahljal ekspresivni domet skupine podan na predhodnih studijskih albumih, ki se je tako z novim albumom zavihtela na višji artistični nivo. To kar je »tiho« naznanjal »Karma«, sedaj »glasno« uresničuje njegov naslednik »Better Days Comin'«. Roko na srce, za to, kar se dogaja danes z Winger, je moč iskati zametke že na kompleksneje orientiranem albumu »Pull« iz leta 1993, da pa bi slika postala še bolj celovita, pa je potrebno omeniti tudi samostojni studijski album Kipa Wingerja otipljive eklektične vsebine iz leta 1996 z naslovom »This Conversation Seems Like a Dream«
»Better Days Comin'« je album silovite variabilnosti, ki se zaradi definiranosti in velike karizme vseh desetih skladb na njem, v hipu obrne naokrog. Otvoritvena Midnight Driver of a Love Machine, zadržuje pravi »bad ass« sentiment klasičnih Winger. Gre za »party time« skladbo, s katero Winger ostajajo potentno na preži za vročimi mačkami! Vsaka misel besedila, ki je sicer mojstrsko metaforično zavito, je speljana le na eno stvar (»…by remote control she'll save your soul…«). Obenem pa že ta uvodna skladba, zlasti po načinu razvoja kompozicije, namiguje na artistično zrelost. Na albumu se v party time vibraciji pridružita uvodni skladbi še naslovna skladba, ki posebno vzplamti v spevnem in visoko zapeljivem melodičnem refrenskem napevu izjemne pozitivne mičnosti, ki ga boste hipoma vzeli za svojega. Tretji tak trenutek je skladba Rat Race. Ta predstavlja hitrostno rock 'n' roll rally vožnjo v najvišji legi prestavne ročice. Kolosalni šus čez drn in strn, v katerem ni težko zaznati vonja cvretja motornega olja, pnevmatik, zavor, hkrati pa podaja izredno kritičen pogled na današnji skorumpirani zahodni svet, kjer je vse podrejeno kopičenju kapitala.
Že v uvodni skladbi Winger opozorijo na izjemno kompaktnost vseh elementov kvarteta. Rod Morgenstein ni zaman »vadil« pri The Dixie Dregs, Reb Beach in John Roth pa ustvarjata pravo kemično superiornost učinkovanja v hiperplaziji širokega nabora ekstravagantnih solističnih vragolij velike izvedbene briljance, ki jo lahko postreže njuna kitarska igra. Če se za hip ustavimo pri Rebu Beachu, so šele Winger zares pravi naslov, kjer ta mojster izkaže vse svoje vrline in se njegov izjemni talent povsem svobodno in brez ovir razgalja v vsej veličini. Pri Whitesnake se mora namreč »brzdati« in upoštevati navodila poglavarja Coverdalea. Tudi sicer je na koncertih skupine Whitesnake prisoten občutek, da daje Coverdale rahlo prednost Dougu Aldrichu pred Beachem. Kakorkoli, Beach vas bo uročil s svojo multi-facetnostjo, ki polno zasije ravno pri Winger!
Že druga skladba Queen Babylon v kitici ponuja progresivne elemente, kakršnih doslej Winger niso ponujali, tej se še občutneje pridruži izjemna Tin Soldier v nadaljevanju. Eden vrhuncev albuma, ki je dejansko od glave do pete strukturirana progresivno, obenem pa v njej Winger zadržujejo rdečo nit kompaktne melodije. Gre skorajda za frenetično shizoidni vokalni izbruh Kipa Wingerja, ki s svojo raskavo grleno barvo rjuje na vso moč. V tej skladbi je v »mid eight« pasaži moč zaznati celo zametke jazz glasbe. Genialna kompozicija, ki vseskozi »leze« v smeri fragmentacije, vendar pa Winger to mojstrsko balansirajo z vračanjem teh eksperimentalnih trenutkov kompaktni kitarski frazi naproti.
Bliskoviti razvoj dogodkov prve polovice albuma umirja šele šesta skladba albuma Ever Wonder. Gre za eno najlepših skladb albuma, z razpoloženjsko kuliso učinkujočega kontrasta med vodilnim motivom klaviatur in poudarjeno (odebeljeno) utripajočo bas linijo, ki rahlja ležernost ritma! V to kuliso se vključi Kipov izjemni vokal, ki v skladbo vnaša spokoj in mir. Čutnost vokala Kipa Wingerja v tej skladbi dobesedno očara. Glede na to, da je Ever Wonder umeščena za Tin Soldier, je moč hipoma užiti dva osnovna vokalna pristopa Kipa Wingerja. Kaos in ekvilibrijum! So Long China okarakterizira še eden najbolj pečatnih refrenskih napevov albuma. V tej skladbi Kip Winger z vokalom variira od izrazito grlenega (kitica) do sofisticirano božajočega (refren). Posebnost te skladbe je izjemen »mid-eight«, ki s svojo melodičnostjo definiranega motiva oziroma preskokom atmosfere AOR-ovski bombastiki naproti, prevzema dominantno pozicijo v skladbi, kar je sicer velika redkost. A ob že znani modrosti imenitnega Kipa Wingerja to ni prav nobeno presenečenje več! Predvsem priliva olje na ogenj zaključni izhodni del »mid eight« pasaže pred vrnitvijo v predrefren, kjer "zavijejo" Winger k vzhodnjaškim melodičnim ličilom in podkrepijo osnovni ritem z dodatnimi podritmi vzhodnjaškega »cingljanja«.
Tretja progresivno zabeljena skladba albuma je težko valeča se, mračna in na srednjem tempu podprta Storm In Me. Kip Winger se prebija skozi vihar črnih misli, skladba deluje skorajda post-apokaliptično, usodno, kar se da, obenem pa je relacija ritma in vodilne kitarske fraze progresivno razrahljana, zlasti zahvaljujoč razpoložljivemu prostoru, ki ga z bobnarskim vložki mojstrsko nadvlada Rod Morgenstein. Pomirjujoča Be Who You Are, Now je še ena točka, ki umirja ta visoko oktanski album poln voltaže in kreativne svežine ter nanj dostavlja še en melodično vrhunsko izdelan moment. Obenem tudi v tej skladbi kraljuje vrsta fines, kot je mestoma teatralno umeščen odklon melodije na klaviaturah proti arabeskam, ali izjemni art rockovski podaljšek v izhodu, kjer s svojo sofisticiranostjo imponira kitarist Reb Beach. Zaključna Out of this World deluje svečano in buditeljsko, Kip Winger se v besedilu pomiri sam s seboj in zunanjim svetom, ki ga obdaja. Tudi ta v uvodnem delu vzdržuje rahlo »lomljenost« med kitarsko frazo in ritmom in zategadelj prog sentiment. Še en vrhunec albuma, na samem repu!
Winger so z »Better Days Comin'« ustvarili album, kjer so melodični hard rock komponenti vdahnili izjemno mero idej, ki jih do tega dne v izrazoslovju na tovrsten način še niso preizkušali. Glasbeno telo zasedbe Winger je te preizkuse uspešno prestalo, jih inkorporiralo in se razvilo na višjo stopnjo samostojne artistične evolucije. Album »Better Days Comin'« je zavoljo progresivnih elementov perfektna kombinacija melodičnega hard rocka z izrazito art rock komponento eklektične vsebine. To pomeni, da so Winger artistično letvico pomaknili na nov glasbeni horizont in odkrili polja artistične svežine, na katerih lahko v prihodnje ta artizem neobremenjeno negujejo in nadgrajujejo. Izjemen album brez slabega trenutka. Album artistične briljance, velike estetike komponistične dovršenosti, ki mu ne moreš odvzeti ničesar in ničesar dodati. »Better Days Comin'« velja za enega najimenitnejših rock albumov, ki so izšli v letošnjem letu! Zanimiv ne bo le za vse okorele privržence melodičnega rocka in skupine Winger, pač pa zlasti tudi za vse tiste, ki vas privlači eklektičnost v glasbi! Skladbe so stkane iz polno minornih fines, ki jih boste kot tančice odgrinjali še dolgo potem, ko bo ta album prestal že mnogo rotacij v vaših CD predvajalnikih.
na vrh