Prvaki t.i. canterbury-ske izpeljanke progresivnega rocka Caravan so se v drugi polovici sedemdesetih, tako kot večina njihovih prog rockovskih vrstnikov, po punk in disko invaziji, začeli spopadati z naglim usihanjem popularnosti. Navkljub temu, da so bile koncertne dvorane čedalje manjše in publike vse manj so večni burkeži iz Canterburya v osnovi ostali zavezani svojemu specifičnemu glasbenemu izročilu s to pomembno razliko, da so se v tem za prog rock napornem obdobju precej 'popreprostili' in začeli izpuščati vse tiste kompleksne, improvizacijske elemente, ki so jim v prvi polovici sedemdesetih prinesli največji uspeh in priznanje. V tem času je nastal njihov osmi studijski album »Better By Far«, ki je predstavljal umik iz sveta nebrzdanega eksperimentalizma v recimo temu precej bolj lahkotnejše sfere s tem, da je večina prepoznavnih zvočnih faktorjev večinoma ostalo neokrnjenih.
Kitarist/pevec in neformalni poglavar skupine Pye Hastings, velik ljubitelj melodičnih napevov in prvi glas skupine, se je dokončno uveljavil kot glavni avtor kompozicij, zato ne preseneča, da je 'pop faktor' postal izrazit bolj kot kdajkoli prej. Tudi zato je na »Better By Far« za spoznanje več pozitivističnih balad kot na večini drugih Caravan albumov. Veliko starih privržencev je ta sprememba po pričakovanju odbila, medtem ko so bili Caravan še vedno preveč posebni in premalo 'in' za sledilce tedanjih glasbenih trendov, da bi osvežili ali celo izboljšali nekdanji komercialni uspeh. Tako kot na predhodnem, sicer zelo dobrem albumu »Blind Dog at St. Dunstans'« (1976) so po zaslugi klaviaturista Jana Schelhaasa moderni sintetizatorji nadomestili starožitniški zvok hammond orgel, kar večina privržencev prav tako ni navdušeno sprejela.
Po drugi strani je večino skladb poleg Pyeve vokalne karizme in briljantnega igranja kitare reševala rustikalno obarvana viola Geoffreya Richardsona, ki je bil tudi avtor ene izmed boljših stvaritev na tem albumu. Večina bolj zanimivih kompozicij na »Better By Far« je namreč zgrajena okrog osrednje melodije s pozitivističnim refrenom in rustikalnimi godalnimi aranžmaji. Hudomušna besedila so bila še vedno prisotna, a so postala precej bolj obrzdana in manj seksualno začinjena kot nekdaj. Caravan so na »Better By Far« vnovič doživeli menjavo na poziciji basista, saj je Dek Messecar zamenjal Mikea Wedgwooda, vendar ta sprememba ni bistveno vplivala na njihov zvočni kolaž, saj je bil tudi Messecar učinkovit snovalec solidnih bas linij.
Nekaj stvaritev na »Better By Far« je naravnost pozabljivih, kar velja predvsem za uvodni »Feelin' Alright«, precej nenavdahnjen pop rocker z močno sintetizatorsko zabelo ter, kar se tiče običajnih Caravan standardov, precej bazičnimi ritmičnimi prijemi. Pyeov veseljaški in večno optimistični vokal ter dominantna kitarska fraza rešujeta ravno tako precej povprečni »Behind You«, ki v določenih segmentih spominja na 'stare dobre čase', a kot, da bi nekdo močno porezal nekoč duhovite in bogate simfonično-jazzovsko aranžmaje. Na »Better By Far« se še kako pogreša gostujoči saksofon Pyeovega brata Jimmya, ki je na predhodnih albumih vnašal posameznim stvaritvam močan jazzovski pečat. Tudi posamični solistični odklopi še zdaleč niso več tako razkošni in pustolovski kot so bili nekoč.
Naslovna kompozicija je sanjava stvaritev, ki je nekakšna križanka med otroško uspavanko, ljubezensko balado in pastoralnim napevom ob prijetnih zvokih akustične kitare ter valovanju sintetizatorskih tekstur. Kvalitetne vokalne harmonije so na srečo še vedno dobro izpiljene, tako, da vse skupaj ne postane preveč sentimentalno omledno. Melodični pop rocker »Silver Strings«, katerega je napisal violist Richardson, bi lahko ob nekoliko drugačni barvi glasu in ob odsotnosti prešernih zvokov viole zlahka pripisali kakšnemu Paulu McCartneyu in njegovim The Wings, kateri bi iz nje morda iztisnili celo hit potencial. Za večino drugih rock skupin bi bil to kompliment, a za inovatorje kova Caravan to priča zgolj o pomanjkanju osvežilnih idej in obupanemu iskanja navdiha pri drugih popularnih izvajalcih tistega časa.
Precej šibko prvo polovico »Better By Far« nekoliko reši odlični inštrumental »The Last Unicorn«, edina skladba na albumu katero se lahko zlahka razglasi za Caravan klasiko in še ena Richardsonova skladateljska stvaritev. Slednji tu s čudovitimi rustikalnimi godalnimi aranžmaji zapusti močan pečat in mogočno, skorajda epsko atmosfero še nadgradi z uporabo mandoline. To v atmosfero vnese tisti folky, pastoralni pridih, katerega se je lahko ujelo v zlatih časih Caravan. V drugem delu sledi genialen prehod v kompleksno inštrumentalno sekcijo s številnimi dramatičnimi bas linijami, strastnimi sintetizatorskimi improvizacijami in jazzovsko tempiranimi bobnarskimi prehodi v režiji starega mačka Richarda Coughlana.
»Give Me More«, naslednja ljubezenska balada, je ne preveč ponesrečen eksperiment z ženskim soul vokalom v režiji posebne gostje Vicki Brown s katero se Pye nekajkrat zaplete v pevski duet. Medtem, ko se je Pink Floyd podobno eksperimentiranje nekoč bogato obrestovalo, ta Caravan poskus z mešanjem 'dveh različnih svetov', strastnega ženskega soula s Pyeovim nežnim glaskom izpade sila povprečno. Še bolj čudaški eksperiment predstavlja »Man in the Car«, katerega je napisal klaviaturist Schelhaas, saj gre za ponesrečenega križanca med bluesom, soulom, popom in simfoniko, katerega iz sivega povprečja nekoliko vlečejo bogati simfonični aranžmaji in lepe vokalne harmonije.
»Let It Shine« se odpre z bluesovsko kitarsko frazo in z elegantnimi klavirskimi pasažami, ki skladno izoblikujejo zapeljivo melodijo ter lep refren. Nič posebnega za običajne Caravan norme, a vseeno eden boljših dosežkov na »Better By Far«. Zaključna kompozicija »Nightmare« je, kljub naslovu, eden bolj navdahnjenih trenutkov albuma, kjer se vnovič izkaže česa so bili člani banda zmožni, če so spet napeli svoje skladateljske vijuge, zato se ta izrazito melodična in z melanholično atmosfero prepredena stvaritev šibi pod težo zapeljivih simfoničnih aranžmajev na violi in klaviaturah. Tu bi se lahko reklo, da je slab začetek albuma nekoliko popravil dober zaključek.
Na »Better By Far«, katerega naslov je žal popolnoma zgrešen, je postalo očitno, da je Caravan počasi začelo zmanjkovati sape za večja glasbena pustolovstva in da so se začeli pretirano ozirati naokrog, da bi nekako zadržali usihajočo popularnost. Na srečo se niso popolnoma 'spridili' tako kot nekateri prog rockovski vrstniki, ki so konec sedemdesetih naleteli na precejšnjo krizo identitete, tako da je dobrih trenutkov na »Better By Far« še vedno dovolj, da obudijo spomin na 'leta stare slave', a nič več od tega. Dejstva, da je »Better By Far« najmanj navdahnjen Caravan album iz sedemdesetih ni mogel rešiti niti sloviti Tony Visconti, ki je poskrbel za izvrstno produkcijo, pravzaprav eno izmed boljših v povesti te legendarne skupine.
na vrh