Pendragon: Believe

Britanski neoprogrockovski korenjaki Pendragon so na »Beleive«, svojem sedmem studijskem dosežku, ubrali precej nepričakovan slogovni preobrat, ki je predstavljal velik razkol s slogovno usmeritvijo albumov iz preteklega desetletja. V obdobju od albumov »The World« (1991) do »Not Of This World (2001) so Nick Barret in njegovi pajdaši prisegali na sofisticirano in melodično obliko simfoničnega prog rocka. Ta formula jim je prinesla kar nekaj lepih rezultatov in izjemen porast popularnosti na območju vzhodne Evrope, predvsem na Poljskem, kjer je neo prog rock še posebno čislan, vendar to ni moralo trajati v nedogled, če so želeli opravičiti pridevnik 'progresiven' za svojo glasbeno usmeritev. Po relativno zanimivem akustičnem albumu »Acoustically Challenged« (2002) so ugotovili, da določeni slogovni eksperimenti niso nujno slabi, praktično so bili nujni, čeprav bi se po ponesrečenem 'pop' eksperimentu »Kowtow« (1988), še vedno njihovem najšibkejšem dosežku, že lahko naučili, da ni dobro pretirano oditi v drugo skrajnost in tako precej odtujiti zvesto bazo privržencev.

Na »Believe« tako radikalnega slogovnega preloma kot na »Kowtow« sicer niso naredili, čeprav je njegova vsesplošna atmosfera precej bolj mračna kot je bilo to značilno za pretekle Pendragon dosežke. Na njem je, verjetno zaradi pozitivnega učinka »Acoustically Challenged«, tudi veliko več Barrettove akustične kitare ter celo nekaj manjših vplivov svetovne glasbe, kar vsekakor ni napačna sprememba. Vse omenjeno bi pravzaprav moralo predstavljati plus za skupino, kateri je grozila nenehna zvočna reciklacija in vendar je šlo med komponiranjem posameznih kompozicij nekaj hudo narobe, saj razen redkih izjem, večini del manjka pričakovane globine in duše, medtem ko bi se Barrett, ki nikoli ni bil več kot povprečen pevec, lahko vsaj nekoliko bolj potrudil, saj v trenutkih ko se mu zatrese glas izpade precej votlo. Tudi njegova besedila, razen redkih trenutkov, niso kaj več kot precej prazna, kvazireligozna filozofiranja, kar je sicer problem večine Pendragon albumov. Edina sprememba je da so besedila postala nekoliko bolj cinična. Kljub temu so posameznimi aranžmaji, pri katerih igra zelo pomembno vlogo Nickov stari pajdaš, kultni klaviaturist Clive Nolan (Arena, ex-Shadowland) ,vnovič odlični in polni eteričnosti, medtem ko je Barrett kot kitarist celo še napredoval in ustvaril kar nekaj zanimivih in vživetih improvizacij.

Najslabši vtis naredi že uvodni »No Place For the Innocent«, ki bi lahko bil na prejšnjih štirih Pendragon albumih kvečjemu mašilo oziroma neokusen polnilec prostora. Po kratkem, popolnoma netipičnem, inštrumentalnem, new agerskem uvodu v podobi naslovne skladbe, ki zaradi pomoči eteričnega ženskega vokala celo rahlo spominja na Enyo ter Nolanovih duhovitih elektronskih improvizacijah, sledi nenaden preobrat v bizarno pop sekcijo s skorajda plesnim ritmom, kjer Barrettov vokal paše toliko kot sol na rano. Edino, kar nekoliko ublaži slab priokus je melodični, akustični aranžma in kot vedno odlična interakcija med kitaro in klaviaturami. Ritem naveza med basistom Petrom Geejem in bobnarjem Fudgeom Smithom, kateri se je po »Believe« poslovil od skupine, je solidna, čeprav se lahko občuti, da Smith na posameznih stvaritvah  ni bil več povsem 'pri stvari', zato nekateri bobnarski prehodi izpadejo precej sterilno.

»Wisdom of Solomon«, kjer ne manjka biblijskih konotacij, je zaznavno bolj posrečen in ambiciozen dosežek v primerjavi s šibko otvoritvijo albuma. Pravzaprav je eden boljših trenutkov na »Believe«. Po še eni 'new age' otvoritvi, ki spominja na kakšno religiozno zaklinjanje z bližnjega vzhoda, sledi zelo lepa kitarska solaža pod močnim vplivom Davea Gilmourja (Pink Floyd), ki je gotovo najbolj vplival na Barrettov kitarski slog. Slednji v nadaljevanju preseneti s flamenkom na akustični kitari s pomočjo katerega počasi gradi melodramatično vzdušje. Precejšnja presenečenja predstavljajo tudi za Pendragon precej nenavadni posamezni agresivni ritmični zasuki in večja vsebnost elektronike na Cliveovih klaviaturah. V primeru, da bi bila to samo inštrumentalna skladba, bi izpadla odlično, saj Barrett v agresivnejših sekcijah izpade vokalno skoraj popolnoma izgubljeno.

Pendragon so ostali zvesti svoji tradiciji in tudi na tem albumu ustvarili epsko suito z naslovom »The Wishing Well« v medsebojno ločenih, štirih delih. Prvi del, »For Your Yourney« je izrazito simfonično usmerjen z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji v režiji gospoda Nolana ter ženskimi zborovskimi harmonijami v ozadju. Najbolj bizarni trenutek  celotne suite se pripeti, ko se poskuša Barrett preleviti v nekakšnega neoprogrockovskega Leonarda Cohena in začne pripovedovati svojo (kvazi)intelektualno poezijo, kar doseže ravno nasproten učinek od želenega, saj vse skupaj popolnoma 'zamori'. Z eterično in melanholično atmosfero naphani »Sou' By Sou' West« ima vrsto solidnih orkestralnih in akustičnih aranžmajev, kar je njegova glavna draž, medtem ko se Barrettov vokal zaman napreza povečati dramatični faktor. Kolikor je pri svojem početju neuspešen kot pevec nadoknadi kot odličen kitarist. Na »We Talked«, ki ima sicer vnovič zelo spodobne aranžmaje in okusne improvizacije ter nekaj hvalevrednih, udarnih prehodov, nekaj kar bodo dejavneje začeli prakticirati tudi v prihodnosti, je Barretov 'kantavtorsko' usmerjen vokal naravnost obupno sterilen. »Two Roads« tarejo podobne težave in odlike. Kratki inštrumentalni intervali so namreč odlični, Barrettov vokal pa je tokrat, zaradi izdatne spremljevalne pomoči, precej bolj znosen.

S pihalnimi elementi svetovne glasbe oplemeniteni »Learning Curve« vsebuje nadvse prijeten, subtilen uvod, ki veliko obeta in res, tudi v nadaljevanju, kljub sila povprečni vokalni interpretaciji, s pomočjo elegantnih akustičnih in simfoničnih aranžmajev ter melodično usmerjenih improvizacij izpade kot eden boljših trenutkov albuma. »The Edge of the World« je povprečen, ne posebno navdahnjen, akustično naravnan zaključek z naracijo v uvodu in na koncu. Z lahkoto bi lahko bil vsaj za polovico krajši.

»Believe« ni brez posameznih privlačnih trenutkov, ko na njem zasije tradicionalna Pendragon ambientalna magija, vendar slogovna sprememba žal ni prinesla želenih rezultatov, zato je album kot celota eden manj navdahnjenih trenutkov njihove kariere. Žalostno je dejstvo, da so posamezne inštrumentalne sekcije vnovič odlične, tako Barrett kot Nolan sta svoje inštrumentalno delo opravila na vrhunski način, vendar bi lahko bile nekatere skladateljske ideje, brez pretiranega naslanjanja na akustično kitaro, precej bolje izpeljane. Barrett in tovarišija so z »Believe« še vedno ustvarili soliden album, ki pa bo dandanes navduševal zgolj največje Pendragon privržence. Precej boljše so se izkazali na svojem prihodnjem studijskem projektu, »Pure« (2008).