Clapton, Eric: Behind The Sun

S prihodom 80tih let so se razmerja sil na prenatrpanem globalnem glasbenem vrtiljaku dokončno premešala, in v letu 1985 je naposled napočil čas tudi za redefiniranje lika Erica Claptona. Metamorfoza iz samotnega kitarskega jezdeca, ki je vse očitnejšim glasbeno klimatskim spremembam navkljub, z rednim serviranjem sicer večinoma odličnih blues rockerskih izdaj dolga leta ignorantsko tiščal glavo v pesek, v spravljivejšega krmarja serijske proizvodnje pop blanširanih uspešnic, je bila dokončana praktično čez noč, z albumom Behind The Sun. Album že dolga leta razdvaja privržence Ericove glasbene kuhinje. Medtem, ko njegova poslušljiva narava simbolizira prehod v drugače rotirajoči se ustvarjalni svet legendarnega glasbenika, slednjemu ljubitelji predrznih bluesovkih receptur očitajo prav blasfemično zavračanje korenin. Ironično naj bi kritika novinarske stroke prav v Behind The Sun prepoznala Claptona na višku svojih moči, opasanega z nekaj najboljše kitarske igre zadnjih let, čeprav manevrskega prostora za čustvene kitarske izlive po vzoru Slowhand ali Another Ticket na Behind The Sun kronično primanjkuje. Produkcijska taktirka Phila Collinsa pač stavi na moderno, popularnim vodam naklonjeno zvokovno sliko, ki sovpada z vsem cirkusom in pompom glasbenega dogajanja sredine 80tih let.    

Brez dvoma je bila za Erica Claptona stilska preobrazba v smislu radikalne levitve izraznega načina nujna, kot še eden mučnih evolucijskih procesov, skozi katerega se je za voljo preživetja stisnjenih zob enostavno moral prebiti. Podobno skakljanje čez bregove udobja je seveda vselej nevarno, tudi pri glasbenikih največjega kova. Previdnost torej v takih primerih nikakor ni odveč, kot prvovrstno zdravilo za vse strahove in skrbi pa je Eric izbral prav usluge Phila Collinsa. Collins pa še zdaleč ni edini adut, s katerim Clapton na albumu razpolaga. Za potrebe smotrnega koriščenja potencialov modnih glasbenih prijemov je tule vprežena četica eminentnih figur iz sveta glasbe. Jeff Porcaro, Steve Lukather in Jerry Lynn Williams so imena, brez katerih bi bila adaptacija svežih zamisli in idej pri Claptonu če že ne nemogoča, pa prav gotovo mnogo težja. Eminentna druščina je glasbenika pomagala potisniti novim izzivom naproti. Osvežena zvokovna slika se je tokrat napajala iz kvalitetno pokritega inštrumentalnega zaledja, veseli pa tudi dejstvo, da skozi gosto plast svilnato discipliniranega popa mestoma zasijejo prepoznavne elementi Ericove virtuoznosti. Karakterna raznolikost preračunljive, skorajda uglajene postavitve skladb, in starošolske inštrumentalne nebrzdanosti kitarista prerešetanega s problemi osebne narave, je tako izrazita, da je na trenutke že kar komična, vseeno pa ponudi nekaj resnično impresivnih momentov, polnih značilne ambientalnosti, globoko vtkane v otipljivo organskost gotovih favoritov albuma Same Old Blues, Just Like a Prisoner in Forever Man. Za vsak slučaj se Behind The Sun predstavi še z nekaj odrezki sila všečnega pop rocka, ki so bržkone služili predvsem namernemu lovljenju sredinske črte, za katero bi se Eric Clapton ob morebitnemu strmoglavljenju prej omenjenih cvetk lahko hipoma zatekel. She's Waiting, See What Love Can Do in Never Make You Cry so posrečeno simpatične ideje, katerih brezsrčni krvnik pa je na njihovo žalost dokaj nejasno zastavljena eksekucija. Ob prvem okušanju delujejo celo kot potencialni hiti, spajanje njihovih s sintetično obarvanim zvokom klaviatur prevlečenih ogrodij, z značilnim, komorno nastavljenim vokalom, pa je noviteta Erica Claptona, premetena in obenem pogumna poteza, ki odpira številne razvojne možnosti.   

Eric Clapton je z Behind The Sun uspešno zaključil s prepotrebnim osveževanjem lastne izrazne note. Uspeh albuma in z njim neločljivo povezano blagodejno vlivanje na kitaristovo izčrpano in dodobra obrabljeno ustvarjalno žilico, pa je Erica dokončno izmaknilo primežu zanke samovšečnega ponavljanja že davno ustaljenih izraznih vzorcev. Claptonova odločnost pokukati čez meje slednjih mu je v obliki Forever Man povila tako želeno uspešnico, navsezadnje pa je bila z Behind The Sun skonstruirana tudi formula, po kateri so se z redkimi odkloni zgledovali kasnejši studijski triumfi velikega kitarista.