Saga: Behaviour

Do sredine 80-ih so Saga že v precejšnji meri opustili elemente progresivnega rocka, baziranih predvsem na daljših inštrumentalnih izletih in dovršeni interakciji med kitaro in klaviaturami ter se usmerili, h krajšim, preprostejšim skladbam z večjim poudarkom na liričnosti, katere so vsebovale močan komercialni podton. Kljub temu ni njihova komercialna dostopnost nikoli naletela na širši svetovni posluh razen v domači Kanadi in Evropi (zlasti v Nemčiji, ki je imela vedno posluh za kvalitetni art rock), kar je na nek način žalostno saj je bil progresivni pop kakršnega so ustvarjali boljši od mnogih prog rockovskih skupin, ki so se tedaj lotile eksperimentiranja s komercialnimi trendi 80-ih. Po navdušujočem "Heads Or Tales" (1983) Saga tudi na "Behaviour" nadaljujejo s trendom plovbe med popom in progom s tem, da so prog elementi to pot še komajda zaznavni in temeljijo predvsem na posameznih simfoničnih aranžmajih ter duhovitih in nabrušenih kitarskih delnicah Iana Crichtona. Tudi ritem je postal nekoliko bolj preprost medtem, ko je Michael Sadler svoj vokal še bolj prilagodil ekspresiji romantičnih čustev in melodičnosti.

Od kakih daljših suit ali nabritih inštrumentalnih izletov ni ostalo tako rekoč ničesar in končen rezultat je sofisticiran pop rock s številnimi elementi new wavea ter ščepcem proga, katerega se vselej lahko nadejaš od takšnih vrhunskih in klenih glasbenikov, ki svoje duše ne prodajo za noben denar tega sveta. Kljub temu, da je na albumu kopica potencialnih radijskih hitov, ki bazirajo na melodiji in enostavnem ritmu, je izvedba vrhunska in vzdušje na zavidljivi ravni. Produkcija se je prav tako opazno spremenila in postala še mehkejša kot sicer. Album je znamenit še po nečem. Na njem so Saga v besedilih prvič začeli jasneje izražati ljubezenske tematike, ki prej nikoli niso bile tipične za to skupino. Celoten album je namreč posvečen ljubezenskim tematikam s čimer gre v bistvu za njihov prvi konceptualni album. Band, ki je bil do tedaj čislan predvsem s strani "intelektualcev" (boljši izraz bi bil sci-fi geekov), ki so bili pretežno moškega spola, si je na ta račun zagotovil tudi številne simpatije ženskega občinstva, kar je še toliko bolj pohvalno, če je pri tem uspel ohraniti tudi svojo dušo.

Polovica del na "Behaviour" (zlasti prva polovica albuma) vsebuje potencialne hite, kar zgovorno priča o njegovi komercialni naravnanosti. Že "Listen To Your Heart" ponudi svojevrstno romantično vzdušje in neko povsem drugo energijo kot ponavadi. Gre za sofisticiran pop s številnimi new wave zvočnimi efekti, dražljivim ritmom, romantičnimi zavesami klaviatur (v ozadju je slišen tudi ezoterični klavinet za katerega skrbi klaviaturist Jim Gilmour) in lirično ekspresivnim vokalom, kateremu se v refrenu skladno pridružijo izvrstni spremljevalni vokali. Za energičnost pa skrbijo predvsem režeče kitarske pasaže. Preprost utrip in enostavna melodija vendar na moč učinkovito vzdušje. "Take a Chance" je še ena sentimentalna, ultra melodična pop stvaritev s skorajda plesnim ritmom, vendar Ianova večplastna kitara pripomore, da je skladba še vedno dovolj razgibana in zanimiva tudi za zahtevnejše poslušalce. Ultra melodični "What Do I Know" je bil ob izidu velik hit in single, ki se je svoje čase veliko vrtel tudi po radijskih postajah. Zakaj je bilo tako se ne gre čuditi, saj gre po mojem za najbolj komercialno delo v njihovi karieri. Ne glede na to, da je to ponavadi prej hiba kot odlika pri tovrstnih skupinah pa gre za odlično stvaritev, ki s svojim romantičnim, polnočnim vzdušje in neprikritim eroticizmom, ki ga vnaša odlična interakcija med Michaelom in odličnim spremljevalnim ženskim vokalom v izvedbi Sharon Benson, prinaša enega izmed vrhuncev albuma. Rezultat je neverjetna romantična magija, ki dobi polni zamah v ultra melodičnem refrenu. Umetelna in nadvse primerna Ianova kitarska solaža pa poskrbi, da ne gre za običajen radijski pop štikl in da bodo v njem uživali tudi zahtevnejši poslušalci. Neverjetno je, kako se Michaelov vokal lepo ujame v ženskem duetu, kar je čez mnogo let ponovil tudi v odlični priredbi Gabrielove "Don't Give Up".

"Misbehaviour", še en potencialni hit, je predvsem po zaslugi Ianovih hard rorckerskih prijemov, mogočnega in celo nekoliko grobega vokala ter dražilnih klaviatur spet nekoliko bližje klasičnemu Saga zvoku. Razen tega izvrstni Steve Negus s svojimi masivnimi prehodi na bobnih skrbi za izjemno močno ritmično podlago. "Nine Lives Of Miss MIDI", kjer kraljujejo klavinet in ambientalne klaviature, je pravzaprav inštrumentalni uvod v melanholično, polnočno new wave balado "You And The Night". Michaelov vokal je tu poln neprikrite melanholije in bolečine, ki jo stopnjujejo očarljive zavese klaviatur in subtilna solaža na slide kitari, katere ponavadi niso ravno pogoste v Ianovem repertoarju. Dokaj povprečni "Out of The Shadows", katerega naznanijo večplastne harmonije sitnhesizerjev prav tako ne skopari z romanticizmom. Elektronska tolkala in vesoljski sitnhi ponovno ponujajo širok prostor kitarskim pasažem. Energični "Easy Way Out" je spet bolj v klasičnem Saga stilu, kjer ne manjka inštrumentalnih duhovičenj, ki jo ponuja interakcija med nabritimi kitarskimi pasažami in paleto različnih klaviatur. Če ne bi bilo precej v disko usmerjenega ritma bi se lahko nahajal tudi na kakšnem izmed zgodnejših albumov. "Promises" je še ena solidna melanholična balada, kjer ne manjka subtilnih spogledovanj med kitaro in klaviaturami in katero narekuje romantični Michaelov vokal. Na "Here I Am" so art rockovski Saga spet napolnjeni s polno paro. Nabrušene kitarske pasaže se prelivajo s sočnimi, raznobarvnimi klaviaturami (številne večdelne harmonije) medtem, ko bobnarski prehodi jemljejo sapo. Zaključna "(Goodbye) Once Upon a Time" je po mojem mnenju ena izmed njihovih nekoliko pozabljenih klasik in eden vrhuncev albuma. Čudovito vzdušje, ko harmonije najrazličnejših klaviatur tvorijo popolno romantično kuliso za Michaelov vokal in režeče kitarske delnice in z navidezno preproste balade ustvarijo mogočno stvaritev. Tudi inštrumentalnih izletov ne manjka in prav tu pridejo tisti progresivni elementi skupine do svojega največjega izraza na celotnem albumu. Lep dokaz, da so Saga kljub opazni zvokovni spremembi v osnovi vedno ostali progresivna skupina.

Ko so Saga štartali svojo pot kot progresivni band, konec 70-ih, s kompleksnimi aranžmaji, nabrušenimi harmonijami in sci-fi koncepti, ni verjetno nihče pričakoval, da bodo kdaj ustvarili ljubezenski pop rock album. Kljub nevarnosti, da bi se s tem popolnoma osmešili so povsem uspeli v svoji novi usmeritvi. Končen rezultat je ekspresivno močan in kvaliteten pop rock album, ki ne bi smel pustiti hladnih tudi številnih ljubiteljev progresivnega rocka, čeprav so se Saga tu precej oddaljili od svoje prve ljubezni. Kljub temu, da se ponekod pogreša ta eksperimentalna stran skupine pa tudi na baladah nikoli ne zapadejo v kako osladno sentimentalnost in ohranjajo zavidljivo profesionalno raven. Z "Behaviour" njihovega spogledovanja s popom še ni bilo konec vendar z njim še zdaleč niso rekli zadnje besede, kar se tiče progresivnega rocka h kateremu so se kasneje, čez vrsto let, nadvse uspešno vrnili. ""Behaviour" resda ne spada med njihove klasične albume, zagotovo pa spada med izpovedno najmočnejše. Pa še en namig: komur je všeč "Power Windows" (1985) njihovih kanadskih kameradov Rush, mu bo verjetno všeč tudi "Behaviour".