Ne vem komu gre zahvala za to redko izjemo, ki glasno naznanja tudi v časih, ko je vse težje slediti občutku pristnosti, nepotvorjenosti in iskrenosti v tistem za kar bije tvoje srce, a če vprašate kaj je to rock 'n' roll, vas lahko, v soju polnokrvne kredibilnosti, hipoma podučijo londonski The Quireboys. Boljšega naslova v današnjem času za nasvet, kaj je to (pravi!!!) rock 'n' roll, namreč ne bi mogli najti. Vraža in sla ne ugašata za The Quireboys, tudi z najnovejšim izdelkom »Beautiful Curse«, skupno sedmim studijskim albumom.
Nalezljivo, nagajivo, brez pokorščine trendom. Zvesti tradiciji. Zvesti sebi. »Beautiful Curse« nosi pomenljiv naslov! CD je namreč hipnotično nalezljiv, nosi nek urok, ki se mu ne moreš upreti, zato nikakor ne bo želel zapustiti vašega CD predvajalnika. V kolikor ste ljubitelj prvinskih zaščitnih znamk rock 'n' rola seveda. Ne le v kolikor so vam blizu pretekla dela The Quireboys na čelu z njihovim ultimativnim delom »A Bit Of What You Fancy« (1990), pač pa tudi unikatna rock 'n 'roll magija, ki je utemeljena z likom in delom nezamenljive esence zasedb The Rolling Stones, Mott the Hopple, AC/DC, starim dobrim Rodom in The Faces, celo z Nazareth (Homewreckers And Heartbreakes) in na oni strani Atlantika od Chucka Berryja pa do zrelejših Great White (denimo Diamonds And Dirty Stones – to skladbo obenem spremlja tudi pridih Stonesov). »Beautiful Curse« je enkratna točka tališča prvinskih glasbenih vzvodov, ki dostavljajo na pladenj vrhunski rock 'n' roll izdelek, ki poseduje odlično srednjo vožnjo med gizdavo pobalinskostjo in zrelejšim momentom nostalgične zazrtosti v stare dobre čase, ko je bil rock še mlad in brezmadežen. Žar v teh fantih ne ugaša. Življenjski slog ostaja enak. Polnokrvno predajanje vodilu rock'n' rolla. Ni umika. Blues, boogie in rock'n' roll. Erektivno, usekano v srži adrenalinske naglice (uvodna Too Much Of A Good Thing), obenem pa je ta nabrušena rockovska potenca modro kontrastno uravnotežena s trenutki albuma, ki navdajajo z občutji izjemne relaksiranosti, lagodja in absolutne flegmatičnosti (zaključna I Died Laughing)! Navkljub pristnemu prepakiranju bluesovske bolečine servirane po že preverjeni recepturi preteklih del, odraža hkrati tudi ta album pristno kar se da, preprosti sentiment velike želje, da odpelje poslušalca do točke, ko lahko radostno odklopi glavo in se neobremenjeno prepusti žurerstvu petkovih večerov.
The Quireboys se od junija letos nahajajo uradno v fiksni inkarnaciji kvarteta. Takrat sta zasedbo zapustila basist Dave Boyce in bobnar Matt Goom, preostali štirje, to je kitarska naveza Paul Guerin in Guy Griffin, klaviaturist Ketih Weir in prva in najpomembnejša The Qireboys figura, enkratni vokalist Spike, pa so se odločili, da postanejo kvartet.
Spike ostaja briljanten, pravzaprav postaja v interpretaciji sporočilne zgoščine verzov še zrelejši. Čut sledenju pretanjeni subtilnosti, kot je izkazana zlasti v baladnih drama momentih albuma, to sta skladbi Don't Fight in Mary Ann, ali posvetilu vsem mrtvim rock herojem od Janis Joplin, Jimi Hendrixa, do Kurta Cobaina, v skladbi 27 Years, je za Spikea v novih časih še izostren! Zahvaljujoč strasti vokalnih emocij, to je izredni pretanjeni prožnosti ukrivljanja barv same vokalne karakteristike, ki je pretkano dozirana z večjo ali manjšo vsebnostjo okajeno raskave vokalne grlenosti, deluje ta album tako resnično in obenem grabežljivo.
Na albumu ni težko preslišati izjemne kemične vezi, ki drži skupaj gradnike, ki torej tvorijo jedro melodije, da drži na krilih Spikeov vokalni performans. To je spremljave. Izjemna srž naravno slečenih in s prvobitnim rockovskim zvenom obteženih kitarskih fraz sočnega funkcioniranja naveze Guerin / Griffin, podprte z občasnim pregrinjalom Hammondovsko zvenečih klaviatur ter rabe nagajivega »honky tonk« piana Keitha Weira, tvori esencialno kemično učinkovanje, ki postavlja izhodni rezultat izraznosti The Quireboys, ob Spikeovem unikatnem vokalnem pečatu, na posebno mesto v rock 'n' roll univerzumu. Hkrati s tem pa tudi ta album. Za njegov zvok je poskrbel znameniti Chris Tsangarides, bas kitare sta posnela kar oba kitarista skupine, na bobne pa je vskočil za album legionar Simon Hanson. Izdelek, ki se torej šibi od lesketave estetike prvinske rock 'n' roll kulture, prekaljeno servirane s strani izkušenih mojstrov. »Beautiful Curse« je album, ki je perfektna izkaznica moči izraznega dometa The Quireboys v letu 2013. Kar se da iskren.
na vrh