King Crimson: Beat

Po izidu odličnega "Discipline" (1981) so na novo (pre) rojeni King Crimson odločno nadaljevali s svojo vizijo progresivnega rocka, ki je tedaj poleg mešanja elementov avantgarde, minimalizma in svetovne glasbe vključevala tudi nekatere elemente tedaj izjemno popularnega new wavea. Slednje pa pod budnim očesom kitarista in šefa skupine Roberta Frippa, ki je ostro zavračal vsakršno večjo možnost komercialnega uspeha, na srečo ni imelo daljnosežnih posledic za večjo komercializacijo ali celo razprodajo nepredvidljivega "crimsoidnega" zvoka, kar se je zgodilo večini njihovih sodobnikov iz zlate dobe progresivnega rocka. Kljub temu, da so še naprej ostajali zvesti nepredvidljivosti, improvizacijam in inovacijam, svojim stalnim odlikam, pa so se na "Beat" (natančneje na dveh stvaritvah) do tedaj najbolj približali temu, kar bi lahko pogojno celo imenovali pop rock. V slednje se še danes obregne večina tistih, ki na album gledajo zgolj kot na komercialnejšo verzijo "Discipline" oziroma njihov najbolj dostopen izdelek do zdaj, kar pa kaže zgolj na žanrsko omejenost, nekaj kar je bilo očetom naprednih oblik rock glasbe vedno tuje. Kljub temu, da King Crimson slovijo predvsem kot mojstri nekonvencionalnih in avantgardnih oblik rocka pa so v preteklosti že večkrat uspešno dokazali, da jim ni tuje tudi ustvarjanje kompaktnejših in večinsko dostopnejših del ne, da bi ob tem žrtvovali svoj zvok. Vse to pa je še en prid k njihovi brezmejni vsestranskost. Za "Beat", ki je po Frippovih besedah posvečen uporniški beatniški generaciji 50-ih (nekakšni predhodniki hipijev) s kultnim pisateljem Jackom Kerouacom na čelu, čeprav uradno ni konceptualni album, je prvi album v zgodovini skupine, katerega je posnela ista zasedba, ki se je do zdaj zapisala tudi kot edina, kateri je to uspelo trikrat zapored. Poleg Frippa, ki je več kot očitno užival v novih tehnikah kitarskih efektov, so svoj prispevek k obilici nekontroliranih zvokov in popadljivi ritmični dinamiki dodali še lucidni kitarist/pevec Adrian Belew in zvezdniška ritem linija, ki sta jo tvorila Tony Levin na basu in sticku ter preizkušeni sodelavec Bill Bruford na bobnih. Ta sanjska kombinacija je zopet postregla s kopico fantastičnih kitarskih tekstur ter nekonvencionalno uporabo basa in bobnov.

"Beat" ne pomeni kakšnega drastičnega zvokovnega razkoraka glede na predhodnika. Pomembno razliko predstavlja zgolj večji poudarek na new wave zvoku. King Crimson tudi tokrat na veliko eksperimentirajo in postrežejo z učinkovito kombinacijo improvizacijskih vulkanskih izpadov, nabrušenih inštrumentalov in inteligentega pristopa k pop glasbi. Belew nadaljuje s svojimi po večini osebno izpovednimi besedili, ki se nanašajo tudi na najbolj vsakdanje dogodke iz njegovega življenja. Poskrbel pa je tudi za lepo dozo osebne romantike, ki je tokrat opazno izrazitejša kot ponavadi. V glasbenih strukturah posameznih del je tokrat veliko lažje razločiti med posameznimi kitarskimi delnicami obeh kitaristov, Frippa in Belewa. Medtem ko Fripp odigra večino solaž in zvočne zavese, Belew kot ponavadi najbolj uživa v nenavadnih in raztresenih kitarskih efektih. Oba pa še naprej nadaljujeta z raziskovanjem različnih tehnik uporabe kitarskih sinthesizerjev. Medtem je Bruford še poglobil svojo uporabo elektronskih bobnov. Posledica tega je veliko bolj sintetizirani zvok bobnov kot kdaj prej. Levin še naprej nadvse učinkovito menja med stickom in basom. Včasih uporablja kar oba znotraj posameznih del. Eno izmed pomembnih sprememb predstavlja drugačen vokalni pristop. Belew se je tokrat veliko bolj osredotočil na svoj lasten izraz kot na "Discipline", kjer je pogosto vlekel na Davida Byrnea (Talking Heads).

Posamezna dela so lepo razporejena in združena v učinkovito celoto s tem računom, da je prvi del albuma nekoliko dostopnejši glede na drugi del, ki je opazno bolj eksperimentalen. Otvoritvena "Neal and Jack and Me" je sila zabavna in dopadljiva stvaritev, naravnana v srednjem tempu in grajena okoli prepletov obeh kitar z obiljem najrazličnejših, originalnih zvočnih efektov. Odlična Belewova vokalna igra pri kateri si ni težko predstavljati zblaznelega beatnika, ki se v avtu vozi po prašni cesti nekje sredi 50-ih in na poti mimogrede pobere še Jacka Kerouaca. Pestrost obeh ritmičnih dejavnikov je kot ponavadi sapo jemajoča. Čeprav je v osnovi grajena kot pop skladba, nepredvidljiva inštrumentalna sinhronizacija iz nje naredi še veliko več. "Heartbeat", ki je izšel tudi kot single, je po drugi strani tako rekoč skoraj popoln pop rock in do tedaj najbolj komercialno delo v zgodovini skupine. Vendar ni razlogov za preplah saj se King Crimson tudi na tem področju izkažejo kot mojstri ustvarjanja globoko emocionalnih in inteligentno strukturiranih del in kot skupina, ki bi lahko kadarkoli in z lahkoto požela širok komercialni uspeh, če bi imela drugačno poslanstvo. Gre za neposredno balado, po večini grajeno okrog Belewove kitare, ki vsebuje preprost in melodičen refren. Afriško obarvana "Sartori In Tangier" je veliko bolj eksperimentalno delo, ki nadvse lepo predstavi Levinove spretnosti pri uporabi Chapman sticka in ga na ta način predstavi ne samo kot basista, temveč kot tretjega kitarista, ki s svojim igranjem enakovredno konkurira Frippu in Belewu. Izobilje ritmičnih izmenjavanj in zvokov nadgrajuje še Brufordova uporaba elektronskih bobnov. Sledi še eno delo pod močnim vplivom svetovne oziroma orientalske glasbe. Na bambusovih tolkalih in s polinezijskim vzdušjem zabeljeni "Waiting Man" gotovo spada med ene izmed najbolj slikovitih trenutkov albuma. Poleg duhovitih tolkal in Belewovega romantično raztresenega vokala na njem postrežejo še z neverjetno ritmično dinamiko in precizno kombinacijo zvokov obeh kitar. Belew zopet postreže z obilico čudaških vendar tudi nadvse duhovitih zvokov. Temu sledi najbolj eksperimentalno delo na albumu. "Neurotica" je prav gotovo eno izmed najbolj odklopljenih, shizoidnih in postapokalištičnih stvaritev, kar so jih do zdaj ustvarili in predstavlja ponorelost (ameriškega) velemesta in splošno nevrotičnost zahodne civilizacije. To vzdušje jim več kot uspešno uspe pričarati od otvoritvenega žvižga piščalke (ki ustvari vzdušje policijske sirene, ki ustvari prikaz življenja v mestu, ki živi v objemu Velikega brata), Belewovega nevrotičnega vokala, ki je tu pravzaprav recitacija, ponorelih bobnov in raztresenih solaž na obeh kitarah. Nevrotičnost popolnoma umiri prelepa romantična balada "Two Hands", ki je ena izmed njihovih (sicer redkih) najlepših ljubezenskih del, usmerjena na umirjenem ritmu. Kljub romantiki pa končni Frippov solo na orglah sentimentalnemu vzdušju doda tudi nekaj mračnega podtona. "The Howler" ponovno postreže z večjo dozo eksperimentiranja in postreže tudi s tršo platjo skupine, ki je sicer na večini albuma precej v ozadju. Raztresene in prepletene linije obeh kitar in odpuljen ritem z obiljem norih prehodov in grotesknih zvokov, ki ga spremlja rahlo paranoidni vokal vodijo skladbo skozi razburkane vode najrazličnejših inštrumentalnih sprememb in zvokovnih odklopov. Med slednjimi gotovo prednjači zblaznela Belewova solaža pri kateri po strunah drgne tudi s prstnim navstavkom. Album zaključi inštrumental "Requiem", ki je prepoznavna "crimsoidna" improvizacija, grajena na tradicionalni Frippovi kitarski figuri z obiljem posebnih zvočnih efektov, skokovitim basom in posameznimi "kriki" Belewovih kitarskih vragolij. King Crimson za finale ponovno ustvarijo tisto mračno, postapokaliptično vzdušje, ki nese improvizacijo vse do njenega (kar nekako po pričakovanjih) mono-manijakalnega konca.

Veliko ljubiteljev skupine danes na ta album, ki je stisnjen med ponavadi veliko bolj priljubljeno klasiko "Discipline" (1981) in izvrstni "Three Of A Perfect Pair" (1984) gleda kar nekoliko podcenjujoče, kar me preseneča glede na to, da gre za še en vrhunski izdelek in nadvse sočen posladek za vse ljubitelje duhovite nepredvidljivosti, eksperimentiranj, preciznosti, tehnične nadmočnosti pa tudi močne izpovednosti . Edini pomanjkljivosti albuma sta zgolj v tem, da za razliko od predhodnika ni tako konstanten in da na njem ni takšnega obilja klasik (med nje sicer lahko štejem "Neal and Jack and Me, "Heartbeat", Waiting Man" in "Neurotica") kot na "Discipline" zato mu nekoliko zmanjka, da bi ga lahko razglasil za eno izmed njihovih klasik. Osebno pa tisto glavno kritiko, ki ponavadi leti na večjo prisotnost "pop" elementa, vidim celo kot nadvse dobrodošlo spremembo in še en dokaz, da lahko igrajo prav vse kar jim pade na pamet in ob tem zadržijo lasten izraz. Treba je priznati, da je legendarna četverica nadvse uspešno brodila po progresivni glasbi neprijaznih 80ih in ves čas ponujala malo morje številnih zvokovnih inovacij, nekatere med njimi so bile celo za tisti čas revolucionarne (denimo uporaba sticka in nekaterih kitarskih efektov). "Beat" ni album, ki bi lahko navdušil samo tiste poslušalce, ki so tudi sami profesionalni ali ljubiteljski glasbeniki in ljubijo predvsem tehnično dovršene inštrumentalne demonstracije, kajti King Crimson se še enkrat več izkažejo tudi kot odlični komponisti. Zato ni potrebe, da je poslušalec kdo ve kakšen virtuoz, da bi lahko začutili neverjetno strast in energijo s katero je bila ustvarjena večina del na tem prezrtem vendar odličnem albumu.