Gallagher, Rory: BBC Sessions

BBC Sessions je pomemben album v zgodbi Rorya Gallaghera, predvsem zaradi svoje slikovite predstavitve širine sporočila legendarnega kitarista. Album sestavlja mozaik arhivskih posnetkov, desetletja skritih v bunkerjih britanskega BBC-ja, izluščenih iz različnih ustvarjalnih obdobij velikega glasbenika. Kronološko strumno postrojen nabor biserov ponuja edinstveno priložnost opazovati mojstra na delu iz različnih zornih kotov, za povrh vsega ujetega še v kar se da intimnem okolju. Album prekipeva od klasične Rory Gallagher magičnost, ter hkrati priča o izjemni širini muzikalne vsestranskosti enega najbolj atraktivnih kitaristov iz sveta blues rocka. 

Kontrastnost repertoarja je gotovo eden tistih bistvenih elementov Roryevega poslanstva, ki kitarista široko ločuje od del njegovih sodobnikov. Rory z zbirko BBC-jevih avantur strumno stopa skozi različne žanrske svetove, od jazzy inspiriranega mešetarjenja na Calling Card, They Don't Make Them Like You ali Jacknife Beat, biserih za "žive" razmere primerno popestrenih z obilico osupljive melodične medigre, do železnin tipa Hands Of, ki je blues magija tipičnega Gallagher kalibra, medtem ko na Race The Breezez Rorya zalotimo pri grandioznem mešanju elementov obeh, jazza in bluesa. Gallagher vseskozi gradi izjemno napeto ozračje magične in neotipljive energije, ki kot nekakšen misteriozni element negotovosti, v katero smer bodo stvari krenile, že od samega začetka solistične poti tako močno definira njegovo glasbo. I Take What I Want se recimo predstavi kot kar malce brezglavi juriš težkega rocka, predvsem po zaslugi hiperaktivne narave hammonda Lou Martina, ki po začetnem životarjenju v senci vseprisotne siline ostrega kitarskega rifanja, nekontrolirano bruhne v komaj obvladljiv kaos zvokov. Z izjemo omenjenega momenta negotovosti Martinova prvovrstna klaviaturska postrežba vseskozi vestno opravlja zadolžitve glavnega izzivalnega faktorja Rory-jevih prenekaterih izbruhov čiste briljance, plodovitost njunega odnosa pa hkrati zagotavlja serijsko dostavo improviziranih merjenj moči, ki predstavljajo dobrodošel odklon organskosti napram redoljubnosti albumskih zapisov skladb.   

Če še niste seznanjeni z zapuščino Rorya Gallagherja, potem vas bo BBC Sessions dodobra stresla (verjamem pa da v večini primerov predvsem namučila) z demonstracijo glasbenikovega izjemnega razumevanja tradicionalne blues retorike. What In The World poleg odkrivanja Gallagherjevih improvizacijskih sposobnosti, upravičeno stavi na kitaristovo zmožnost čutnega interpretiranja pradavnih, večini glasbenih sladokuscev nepoznanih motivov. Manj prepričljivega tretmaja smo deležni z robustno Roberto, ki se predstavi kot instanten podaljšek zimzelene Roryevega favorita Garbage Man, globoko spoštovanje do zvokov preteklosti, pod taktirko katerih se je dodobra izostrila tudi poanta njegove lastne izrazne narava, pa Rory izkaže z inventivno zaokroženo When My Baby She Left Me blues legende John Lee Williamsona.

Gallagher je veljal za izjemnega glasbenika, njegova inštrumentalna dostava in razpoloženjsko pogosto težko določljiv vokal pa sta vedno korakala v paketu s prvovrstnim inštrumentalnim spremstvom. BBC Sessions danes, ko kitaristova brezčasna zapuščina neupravičeno tone v pozabo, stoji kot mogoče opomnik teh dejstvev, hkrati pa istočasno dokumentira tudi osupljivo moč Gallagherjeve odrske prisotnosti. Rory je preprosto živel za odrsko prezentacijo moči bluesa. Tu je lahko stopil v kontakt s publiko, do katere je vedno gojil pristen, odkrit in neposredno čustven odnos.