Legendarni kitarist Steve Hackett se je v svoji bogati karieri na bolj ali manj uspešne načine preizkusil v pestrem naboru različnih glasbenih stilov. Ti so od albuma do albuma segali od njegove prve ljubezni, se pravi simfoničnega progresivnega rocka, manj domačih žanrov kot sta AOR in blues, do akustično in orkestralno usmerjene klasične glasbe. "Bay of Kings" je bil Steveov prvi inštrumentalni izdelek, ki se je ponašal z izključno akustično-klasicistično usmeritvijo. Na njem je, kar se da izdatno, demonstriral svojo veliko ljubezen do akustične kitare ter klasikov na čelu z glavnim vzornikom Andersom Segovio. Ta velikopotezni studijski korak v svet akustično-inštrumentalne klasične glasbe si je želel storiti že kar nekaj časa, a so vmes vedno prišli drugi načrti, ki so bili v tem obdobju njegove kariere povezani predvsem z apetiti njegove tedanje založbe po naglih melodično rockovskih radijskih hitih.
Tovrstno usmeritev sta utelešala oba predhodna albuma, obupni "Cured" (1981) in solidni "Highly Strung (1983), ki sta za razliko od "Bay of Kings" precej slabo prestala test časa. Steve je po omenjenih AOR/pop eksperimentih vse bolj hrepenel po tem, da se za nekaj časa umakne izpod soja reflektorjev ter se poda v bolj domač in subtilnejši svet akustične kitare. Na tem področju je bil svojevrsten mojster že od svojih zgodnjih dni, čeprav si je svetovni sloves priboril kot električni kitarist. Njegove komercialno neambiciozne načrte je želela prekrižati tedanja založba Charisma Records, ki je v pričakovanju mastnih denarcev želela še en v AOR usmerjen izdelek. Steve se je tovrstnemu izsiljevanju uprl ter album izdal pri drugi založbi. To je povzročilo, da je imel zaznavno nižjo naklado ter vrsto let veljal za precejšnjo redkost. Danes je zlahka dostopen prek Hackettove lastne založbe Camino Records. Precej nevšečen, če že ne hecen pripetljaj, pa se je med nastajanjem albuma pripetil Steveovi ženi/muzi Kim Poor, avtorici večine njegovih naslovnic, saj je bila prisiljena zamenjati originalno naslovnico na kateri se je nahajala naga ženska sredi vode z generično naslovnico svojega moža.
Na "Bay of Kings" je mojster Hackett dobil izobilje prostora za demonstracijo svojih akustično kitarskih spretnosti, ki navdušujejo tako po izrazni, kot tehnični plati. Večina kompozicij je grajena na nežnih, pastoralno naravnanih motivih in izjemno domiselnih kombinacijah ter zaporedjih posameznih akordov. Steve je bil že od nekdaj znan po svojem prefinjenem čutu za mehkobo pri ubiranju akordov in neobičajnem posluhu za ustvarjanje subtilnih keltskih aranžmajev. V tem pogledu predstavlja "Bay of Kings" enega izmed vrhuncev njegove kariere, saj tako rekoč vse kompozicije na albumu ujamejo tisti njegov unikatni pastoralni misticizem, ki mu je prinesel največje spoštovanje med glasbenimi sladokusci. V podporo pri tvorbi večine orkestralnih aranžmajev sta mu ob strani stala njegova nepogrešljiva glasbena sodelavca, brat John na flavti in klaviaturah ter klaviaturski mojster Nick Magnus.
Težko je posebej izpostaviti posamezne kompozicije na albumu, saj vsaka ponuja nekaj svojstvenega ter tako zlahka očara slehernega ljubitelja in igralca klasične kitare. Svojstveno akustično pastoralno magijo ponudi že uvodna naslovna kompozicija, ki prek zaporedja nežnih akordov v hipu pričara romantična idila. Med vrhunce albume se lahko šteje kompozicije kot so "Marigold", ki je sestavljen iz nežnih baročnih aranžmajev, "St. Elmo's Fire" s svojim dramatičnim tempom, mistično-čarobni "Petropolis", z latinskim melosom prepojeni "Black Light" in klasiko "Time Lapse at Milton Keynes", ki je eden najbolj iskrenih prerezov Steveovega kitarskega portreta.
Med naborom skladb se nahajata tudi dve na novo aranžirani kompoziciji iz mojstrove preteklosti, ki sta doživeli komajda zaznavne modifikacije glede na originalni verziji. Prva izmed teh dveh je "Kim", kratka ljubezenska serenada Steveovi zakonski družici. Slednja se je izvorno pojavila na njegovem drugem albumu "Please Don't Touch" (1978). Kljub temu, da jo od tedaj igra skorajda na vsakem svojem koncertu, kar je do neke mere patetično, je to še vedno eden izmed njegovih najlepših inštrumentalov za akustično kitaro. Drugi na novo aranžirani inštrumental je legendarni "Horizons", ki je brez dvoma še vedno njegova najbolj znana in priljubljena akustično kitarska klasika. Večina glasbenih ljubiteljev ga je prvič slišala na Genesis mojstrovini "Foxtrot" (1972). Od takrat uživa kulten status kot obvezen del Steveovega seznama koncertnih izvedb. Zaključni "Tales of the Riverbank in "Skye Boat Song" sta umetelno aranžirani izvedbi tradicionalnih del. V tem segmentu predstavljata redkost, saj je bil mojster Hackett skozi večino svoje kariere tvorec popolnoma svojstvenih aranžmajev.
"Bay of Kings" je imeniten, klasicistično zabeljen album, ki ponudi nadvse iskren portret progresivno rockovske legende v vlogi akustičnega kitarista. Pri tem vsekakor ne gre za njegov poslednji klasicistično-akustični album, saj se bo Steve še nekajkrat v prihodnosti podal na to manj razvpito področje njegove glasbene poti. V obdobju, ko je bil praktično prisiljen igrati melodični rock in pop, je "Bay Of Kings" predstavljal nadvse dobrodošlo osvežitev prek katere se je za trenutek vrnil nazaj k svojim romantičnim glasbenim koreninam ter se poklonil nekaterim klasičnim kitarskim mojstrom, ki so vplivali na njegov inštrumentalno-skladateljski razvoj.
na vrh