Ob imenu Judas Priest se strese vsak pravoverni ljubitelj težkih zvokov. Bend, ki neusahljivo kljubuje na sceni od leta 1969 dalje in je s svojim pionirstvom ter glasbenim vizionarstvom v marsičem zaslužen za utemeljitev pojma heavy metal, je letih 2011 in 2012 pravzaprav že zaključeval svojo kariero. Napovedal je le še poslovilno svetovno turnejo imenovano »Epitaph«, temu pa je sledila še izdaja DVDja! A so se energije očitno obrnile drugače, še zlasti potem, ko je v skupno vstopil, kot zamenjava za znamenitega KK Downinga, mnogo, mnogo mlajši in dokazovanja željni kitarist Richie Faulkner. Bend je tako začutil novo življenjsko silo, našel kreativni navdih, posnel in izdal novi izvrstni studijski album »Redeemer of Souls«, temu pa je sledila nova svetovna turneja.
Energetsko osveženi in pomlajeni Judas Priest so tako v lanskem letu opravili serijo koncertov. Na evropskih odrih so se pojavljali sredi poletja, ko so obredli glavnino najprestižnejših evropskih festivalskih prizorišč, potem pa so se tik pred koncem leta, se pravi v decembru (ob podpori legendarnih UFO) vrnili še enkrat na evropske odre ter opravili še dvoransko koncertno turnejo.
Bend se je tako odločil, da ovekoveči tudi to turnejo! Tako je koncert na znamenitem Wacken Open Air festivalu v Nemčiji, dne 01.08.2015, kjer so nastopili Judas Priest pred reci in piši 85.000 glavo množico, postal zabeležen z več kamerami in izdan v obliki novega koncertnega dokumenta.
Judas Priest niso nikdar briljirali, kot posebni esteti. Že turneja Epitaph je, kar s tiče odrskih kulis in same scenografije (raba projekcijskih platen in ostala navlaka, kot so to razpete verige, lažni plapoleči ogenj,…), bila pospremljena s cenenim kičem. No ta zadnja turneja s katere izvira dokument »Battle Cry«, pa ni v tem oziru prav nič boljša. Kockaste projekcije v ozadju ostajajo tudi to pot skrajno naivne in docela otročje, pospremljene s cenenim oblikovanjem in izvorno idejno zasnovo. Kakorkoli, skupina pač v tem oziru na te stvari nikdar ni polagala posebne estetske pozornosti. Orjaški oder Wacken Open AIr festivala so sicer Judas Priest obvladali s svojo igro. Zlasti Halford, ki je vseskozi marširal v orjaških obhodih, od pročelja odra, pa nazaj do bobnarja Scotta Travisa ter levo in desno, do ostalih kompanjonov.
Med predstavo je tako, kot je to že praksa pri Judas Priest, ogromno rdeče svetlobe. V tem oziru posnetek ne dosega kvalitete, ki jo v letu 2016 dostavljajo drugi izvajalci v rock'n'roll poslu. Med DVDjem in Blu-rayem pravzaprav ni bistvene razlike v kvaliteti, ki bi pač po pravilih morala biti očitna in občutna. A tega ni zaznati. Torej slika ni povsem jasna in čista, tudi na Blu-rayu ne. Prav tako je raba več kamer zelo slabo ujela »close-up« kompozicije. Očitno je da Judas Priest sploh niso imeli kamermana v foto pitu. Od »close up« scen dobimo med koncertom od blizu le »Fyln' V« kitaro Richie Faulknerja in to vseskozi v istem kadru.. Pred njo je stojalo za mikrofon (žal moti sam kader), ob tem je pravilom dobro vidna le Richiejeva desnica, če pa se levica približa poljem kitarskega vratu bliže magnetom kitare, se pač lahko opazuje tudi kitaristovo soliranje. »Close up« kadri Iana Hilla in Glenna Tiptona izostajajo v celoti! Glavnina pozornosti režije filma odpade seveda na Roba Halforda, zelo dobro pa je zaobjet z odrskim kamermanom tudi Scott Travis na bobnih. Preostali kadri so zapolnjeni z oddaljenimi kamerami in dostavljajo veličastni občutek, ki ga ustvari le edinstveni utrip 85.000 glavega besnila sredi Wackna. Torej nosi ta koncertni film še kar lep sveženj rezerv.
Drugo je celokupni zvok nastopa. Ta je tisti pravi Judas Priest zvok. Še več. Skupina se končno ni odločila naknadno popravljati zvoka v studiu, kar je zelo rada počela nekoč pred izdajo koncertnih albumov. Tako je jasno, da Halford ne more več peti s takšno močjo, kot nekoč, da vokalne linije prilagaja, ali pa glavne dele refrenov prepušča nori publiki. Prav tako je zanimivo, da je Glenn Tipton prepustil glavnino solaž Richie Faulknerju, ki mu dinamita resnično ne primanjkuje in si je takšno pozicijo, glede na prikazano kakovost, tudi prigaral. Tudi sicer deluje Tipton občasno šlampasto in ne najbolj sfouksirano pri svojem delu na kitari. Kot bi bil dejansko naveličan, ali uturjen.
K vsemu temu je treba vzeti v zakup tudi rabo teleprompterja katerega se poslužuje Rob Halford pri petju verzov. To pomeni, da jih ne zna na pamet. Tudi to ni nobena novost za Judas Priest, čeprav skuša skupina to z najrazličnejšimi vizualnimi zvijačami, pač prikrivati. Halfrod skuša to skriti seveda s sončnimi očali in »robotsko« okornim gibanjem naprej in nazaj. Z držo »naprej« in glavo usmerjeno proti tlom. To je logično. Verze more nekako pač prebrati.
Material na DVDju oziroma Blu-rayu vsebuje dve skladbi več kot avdio zvočni zapis na CDju. Zavoljo časovnih omejitev. S CDja sta tako izpadli Turbo Lover in Livin' After Midnight. DVD in Blue-ray posedujeta tudi tri dodatne skladbe, ki izvirajo iz jesensko zimskega dela evropske turneje 2015, posnete na nastopu Judas Priest dne 10.12.2015, v Gdansku (Poljska). Set list poletne turneje se je namreč razlikovala, glede na jesensko turnejo. Tako je skladbo Devil's Child v (poletni) set listi zamenjala odlična Desert Plains (»Point of Entry«, 1981), skladbo Jawbreaker pa izjemna Screaming For Vengenace (»Screaming For Vengeance«, 1982). Na repertoarju jesenskega dela turneje se je kot skladba več, glede na poletno set listo, pojavila The Rage. Tu leži odgovor zakaj so izbrane za dodatne skladbe, prav Screaming For Vengenace, The Rage in Desert Plains.
Kakorkoli. Energija, izvedba. To šteje. Bend še vedno povsem dostojno in odločno brca naravnost v zobe in čelo! Pravi fani Judas Priest bodo ta izdelek pograbili in ga hipoma vtaknili v svojo privatno zbirko vseh del te znamenite skupine. Tisti, ki ste bolj zahtevni, ostanite raje pri koncertnih posnetkih skupine zabeleženih v osemdesetih letih. V mislih imam »Live Vengeance 1982« in »Priest Live!« (1986). Torej. Če niste zagrizen oboževalec skupine, segajte z roko po denarnici tokrat kanček prilagodljivo in pri tem razsojajte po lastni pameti. Prej preverite material, preden investirate vanj. Kvaliteta za katero stoji ime Judas Priest skozi maratonsko epopejo 47. let, je seveda znova tu, vendar je treba nekatere stvari, ki se lika in dela skupine oprimejo z leti in so posledica staranja, tokrat le vzeti v zakup.
na vrh